Ivo Mojzer: Sem deček mariborskih ulic, ki je z glasbo in zaradi nje prepotoval svet

Oddaje | 14.07.2018, 18:00 Nataša Ličen

Med slovenske glasbene legende gotovo sodi Mariboru predan svetovljan Ivo Mojzer, ki smo ga povabili v oddajo Naš gost. Morda večina ne ve, da je najprej dosegel mednarodni uspeh kot glasbenik, predvsem kot bobnar, šele potem je postal znan kot pevec številnih zimzelenih skladb vrhunskih slovenskih ustvarjalcev.

Starša sta bila najzvestejša prijatelja 

Ivo Mojzer: »Svojima staršema sem lahko vse zaupal, ko je bilo lepo ali hudo. Znala sta si vzeti čas, vedno sta bila pripravljena poslušati. Mama me je vedno podpirala, držala mi je hrbtenico, oče pa je bil sprva žalosten zaradi strahov, da bom večkrat lačen kot sit, če se bom ukvarjal z glasbo. Želel je, da bi prevzel njegovo delo avtoličarja. Veliko slikam in oče je opazil moj talent ter presodil, da bi bil dober za ta poklic. Večkrat sta se skregala zaradi mene, se spominjam. A, mama je bila vztrajna. Bila sta čudovita človeka.«

Kot nekaj letni deček sem kot vkopan stal pod odrom in začaran gledal glasbenike na odru 

»Mami so govorili »Kaj se dogaja s tvojim sinom, ob glasbi kar okameni?« Za šesti rojstni dan sem dobil harmoniko, rdeče barve, z besedami ne morem povedati, kakšna sreča je bila to. Nekaj dni sem jo samo vonjal in potem, brez, da bi mi kdo kaj pokazal, sem se naučil nekaterih otroških pesmi in baje je bilo pravilno. Harmoniko še danes, sploh ob rojstnih dnevih ali ko srečam prijatelje, rad vzamem v roke in uživam, ko igram. Predvsem v osnovni šoli me je spremljala harmonika. Potem pa sem vstopil v Srednjo Glasbeno šolo, avdicijo sem odlično opravil, in takrat v šoli ni bilo programa za harmoniko. Ponudili so mi fagot, edini instrument, kjer je bilo še prosto mesto. Nihče se tega ni želel učiti. Sprva sem bil žalosten in v šoku, ker instrumenta nisem poznal in si nisem predstavljal, kaj bom počel z njim. Ko sem dobil češki fagot, sem začel vztrajno vaditi nanj in sčasoma mi je postajal vse bolj všeč. Prve tedne me je vse bolelo okrog ustnic, pretiravati pa nisem smel zaradi trajnih poškodb, do katerih bi lahko prišlo. V enem letu sem na fagot igral že The Beatlese. Zaradi spodbud enega od profesorjev, da naj bi me naučili tudi osnov bobnov zaradi potreb šolskega orkestra, sem začel zraven igrati še na tolkala. Ponoči sem pod odejo poslušal radio Luksemburg, vzel sem stara lonca, nanju navezal brisači in zraven bobnal ob poslušanju melodij, vsak ton. Redki so bobnarji, ki zanjo igrati zelo tiho in držati ritem.«

 

Bobni so mi dvakrat rešili življenje

»Prvič, v Afriki, v Keniji, prijatelji so že odleteli, dva dneva za njimi sem se z letališča na pot odpravil še sam in na letališču opazim, da srednji boben manjka. Odpovedal let, šel nazaj v avlo hotela, dobil boben, in čakal na večerni let. Kmalu za tem pa sem slišal, da je letalo, na katerem bi moral biti, kmalu po vzletu strmoglavil. Če bi se mi to zgodilo danes, verjemite, me nihče ne pripravi, da bi še kdaj šel na letalo. Ko si mlad, je vse drugače. Drugič pa nekaj let pozneje, ko bi moral biti na tragičnem letalu Adrie, ki je letelo na Korziko. Prijatelj me je povabil na izlet, toda dan prej me je poklical znanec z Nemčije in mi sporočil o več nastopih, kjer naj bi igral kot bobnar. Lahko si predstavljate šok, v katerem sem bil, ko sem slišal, kaj se je zgodilo. Drugič mi je glasba, so mi bobni rešili življenje.«

Od bobnov do mikrofona 

"Imel sem veliko nastopov po Evropi in drugod, po klubih, diskotekah, na ladjah, spoznaval sem pomembne osebnosti, velika imena glasbenega sveta, vse skupaj se je začelo v Rimu. Veste, takrat je bilo veliko povpraševanja, saj smo vse igrali v živo in potreba po glasbenikih je bila velika. Če si bil dober, so bile ponudbe. Imel sem jih toliko, da se včasih nisem znal odločiti, bi šel v Nemčijo, Italijo, v Libijo, Ameriko? To so bile šole življenja. Imel sem priložnost poslušati in biti z legendarnimi glasbeniki, odličnimi mojstri, s številnimi sem lahko igral in se ob njih izpopolnjeval. To so zelo preprosti in dostopni ljudje. V Sloveniji se to ni vedelo, morda je kakšen posamezni glasbenik doma vedel, da igram v tujini, kaj dosti več od tega pa ne. Če bi ostal v domovini, ne bi toliko napredoval in nikoli ne bi dobil toliko izkušenj. Moj cilj je bil, ne igrati za zaslužek, ampak igrati, da bi bil vse boljši in boljši. To me je vodilo naprej. Za bobni sem se počutil zelo gotovega. Pri instrumentu moraš biti kot plesalec, med igranjem vas mora kar nositi, kot nosi plesalec svojo soplesalko, igrati je treba z lahkoto. Seveda pridnost in tehnika morata biti. Nikoli ni dovolj vadbe, pri glasbi ni konca. Ko pa vendarle prideš do nivoja, ko ni pripomb, veš, da si prišel nekam. Bobni in bas so temelj, lahko je še tako odličen solist, če ni osnove, se vse poruši. Gotovost za instrumentom je najpomembnejša.«

 

Pri pevcu je zelo pomembna barva glasu

»Če ne poješ s srcem, se to takoj začuti, zato pa so določeni pevci, ki jih takoj prepoznamo, ker imajo svojo barvo, v petje dajo svojo dušo. Ni bilo lahko preseliti se med pevce. Veliko sem vadil in poslušal, iskal svojo barvo in višino, ki bi mi najbolj ustrezala. Peti sem začel najprej ob bobnih, igral sem in zraven pel. Postopoma sem osvojil tudi petje in pridobival gotovost vase. Pevec mora najti pravo pesem. Ali, pesem mora najti pravega pevca.« Na glasbeni poti Iva Mojzerja se je marsikaj zgodilo v Opatiji. Igral je tudi s Kameleoni, Biseri, Kockarji, Grupo 777, tudi s skupino Pepel in kri, s katero je nastopil na Evroviziji leta 1975, ter še z mnogimi drugimi, tudi svetovno znanimi in priznanimi imeni glasbenega sveta.

Ivo Mojzer v novem poglavju pevca

»V studiu 14 sem zapel in posnel prvo popevko, Polnočnega kavboja. Mojstri Sepe, Robežnik, Rijavec so me poslušali peti med nastopom v mariborskem hotelu in me takrat vprašali, če bi želel posneti skladbo za radio Ljubljana. Vse se je odvijalo tako hitro. Imel sem odgovorno tremo, sem si mislil, joj bom spravil kaj skupaj. Potem sem zaprl oči in si psihološko predstavljal nastop pred navdušeno množico, ha, ha. Veste, ko poješ, moraš biti sproščen, drugače so glasilke stisnjene in ni dobro. Polnočnega kavboja smo uspešno in hitro posneli, dobil sem trak s posnetkom pesmi in rekli so mi, naj ga naslednje jutro odnesem na Radio Maribor. Veste, kaj mi je to pomenilo? Z radia je odmevala pesem z mojim glasom. Nepopisno sem bil srečen. Ne vem, če sem bil še kdaj tako presrečen, kot takrat, ko sem v rokah držal svojo prvo malo ploščo. Pesem Polnočni kavboj je vse spremenila v mojem življenju.«