Sestri Urh: Glej, kar imaš, in ne boš pogrešal tistega, česar nimaš
Katarina in Helen Urh sta sestri. Pred 50. leti sta prvič poromali k Mariji Pomagaj na srečanje bolnikov in invalidov, letos sta to storili znova. Za pot iz Radovljice sta potrebovali dobro uro, polni življenja, kljub temu, da sta vse življenje prikovani na invalidski voziček, sta spregovorili o zaupanju v Marijo, h kateri se bomo posebej obračali v prihodnjih dneh, saj je pred nami največji Marijin praznik - Veliki šmaren.
Kot je uvodoma dejala Katarina Urh, ki je tudi avtorica pesniške zbirke z naslovom »Šopek jedric«, so v zlati jubilej romanj bolnikov, invalidov in starejših ujeti lepi spomini. »Takrat sem kot ena »frkla« šla prvič na romanje. Bilo mi je zelo všeč, najbolj pa to, da sem vedela, da se bo to ponavljalo vsako leto. Niti v sanjah, nebeških sanjah pa ne bi pričakovala, da bom tudi po 50-ih letih tukaj. Hvala, Mariji.«
O prošnjah pa je dodala: »Zadovoljna sem, da preživim noč in se zopet zjutraj zjasni dan. Vsak dan znova. Prosim, če že prosim, kar je prav, da prosimo, za stvari, za katere pa Bog ve, da jih potrebujem. To se mi zdi najbolj pomembno in da vemo biti zadovoljni s tistim, kar imamo, potem ni potrebno tarnati in pričakovati ter si želeti tistega česar ne potrebujemo.«
In kako se Helen spominja romanja na Brezje pred 50-timi leti? »Takrat je bilo prvič in seveda sem šla z enimi posebnimi občutki na Brezje, ven iz enoličnega vsakdana in nisem si predstavljala, da bo to trajalo 50 let.«
Na vprašanje, kaj Helen pomeni Marija Pomagaj, smo dobili naslednji odgovor: »Vedno znova mi Marija da tisto moč, pogum, voljo za naprej.«
Kljub temu, da sta obe na vozičkih, sta polni optimizma vsem sporočili, naj ne obupajo. »Naj zaupajo v Marijo, zaupajo sami v sebe in gredo s tistim pogumom naprej, ker Bog zmeraj dá tisto moč, ki jo potrebujemo,« je dejala Katarina, Helen pa dodala: »Glej, kar imaš, in ne boš pogrešal tistega, česar nimaš.«
