Delata na igriv način, igrata se zelo resno
Oddaje Nataša Ličen
To je bila naša ugotovitev ob pogovoru z glasbenicama, ki smo ju povabili v majski Mladoskop. Grad gori je glasbeni prvenec istoimenske glasbene zasedbe, ki jo sestavljajo trije odlični glasbeniki, Brina Vogelnik (glas), Barja Drnovšek (violina, viola, spremljevalni glas) in Matija Solce (harmonika, spremljevalni glas).
Glasbene pripovedke Na albumu je deset pesmi, nekatere izhajajo iz domačih ljudskih motivov, druge so avtorske, tretje izhajajo iz Češke, Švedske, Združenih držav Amerike. Tri članska zasedba Grad gori se v svoji glasbi opira na izročila narodov sveta. Največ tega je v skupino prinesel Matija Solce, ki je veliko po gostovanjih in na potovanjih v tujini. Pesmi so, kljub folklornemu izvoru in vzdušju, angažirane in govorijo tudi o težavah sodobnega sveta.
Brina: »Naš projekt je nastal po naključju, dobili smo se enkrat po neki predstavi v gostilni, kjer je padla ideja po skupnem igranju. Ime zasedbe smo povzeli po festivalu, ki ga je organiziral Matija, a se je festival pozneje preimenoval v Plavajoči grad, mi pa smo ime skupine obdržali.«
Vsaka pesem ima svojo zgodbo, svojo zgodovino.
Barja: »Kombinacija violine s harmoniko in glasom mi je zelo blizu, odpira veliko možnosti, ki jih v drugačnih zasedbah mogoče nimam toliko, zelo mi je všeč vključevanje ljudskih in avtorskih viž ter naših aranžmajev.«
Brina: »Glasba je govorica na čustveni ravni, v njej je čustveni naboj. Zato se nam tako vtisne v spomin. V glasbi in petju sem doma, že kot najstnica sem zelo rada raziskovala ta svet in iskala pesmi, ki so me najbolj nagovorile. Vsak išče glasbo, ki je njemu blizu. Glasba je lahko zelo osebni svet.«
Barja: »Pri ljudski glasbi mi je najbolj všeč, da ni tako jasne meje med nastopajočimi in občinstvom. Tovrstni dogodki so mi zelo ljubi.«
Če občinstvu predstavimo kakovost, tudi na področju glasbe, se njihovo poznavanje širi in razvija, s tem pa tudi okus ljudi postaja zahtevnejši. Hipna všečnost ali interesi posameznih medijev včasih žal prispevajo prav k nasprotnemu. Barja in Brina živita od tega, kar delata najraje. To je velika sreča.
Brina: »Res je. Zelo lepo je gojiti svoje hobije, velikokrat se zgodi, da hobiji postanejo tvoja profesionalna pot. V šolo je treba hoditi, to je nujno, hobiji pa so tudi nekaj, kar je vredno gojiti, jih razvijati, saj so del nas. Človek je ustvarjalno bitje. Vsak znotraj sebe gotovo ve, kaj ga veseli, samo raziskovati mora in dodatno razvijati svoj talent.«
Kaj pa improvizacija?
Barja: »Ne vem, če bi se z improvizacijo ravno hvalila, ne vem, če je to moja najmočnejša točka, verjetno bom delala na tem do konca svojega življenja. Improvizacija je velik izziv, ker lahko v določenem trenutku izraziš, kar takrat čutiš. Igram v različnih zasedbah. Najraje igram v živo. Dobro je, če se kot glasbenik znajdeš v vseh situacijah. Pri projektu Grad gori igramo brez not, melodij se učimo po posluhu. Za orientacijo imam svoje zapiske, iz katerih bi se drug težko znašel.«
Brina: »Meni je improvizacija zelo všeč. Rada delam to, kar delam. Talent je seveda pomemben, za njim pa je tudi veliko dela in s tem se izraža kakovost. Kako vstopam v pesmi? Delo teče skupaj, vsi trije se dobimo in ustvarjamo. Znotraj pesmi mora biti vsebina, nekaj v njej se nas mora dotakniti.«
Barja Drnovšek je diplomirala na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu ter magistrirala na ljubljanski Akademiji za glasbo. Brina Vogelnik je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter magistrirala iz plastelinske animacije.
