Vrhovna sodnika Zobčeva za Radio Ognjišče o vojnih in povojnih pobojih
Meseca april, predvsem pa mesec maj, za mnoge po drugi svetovni vojni nista predstavljala pomladi, kot so jo doživeli nekateri. Številni so bili brez sojenja obsojeni na smrt, na kar sta v aprilski oddaji "Spoznanje več, predsodek manj" opozorila vrhovna sodnika Barbara in Jan Zobec. Dejala sta, da gre za genocid brez primere in izrazila presenečenje, da niti en sodni proces ni doživel obsodilnega epiloga.
Vrhovna sodnica Barbara Zobec je uvodoma spomnila na nekaj procesov v katerih so kruto pomorili domobrance ter tiste, ki so bili po oceni takratne oblasti sporni. Številne so pomorili, nekateri so umrli celo mučeniške smrti, je dejala in dodala, da so pogosto žrtve sistema bili tudi člani družin obsojencev. „Spominjam se, da sta fantek in punčka, otroka hodila od vojašnice do vojašnice in klicala mamica, mamica... Tako sta se zasmilila vojakom, ki so jima dali jesti nek pasulj, kar seveda ni bilo dobro za ta sestradana otročiča in sta pred vojašnico bruhala. Grozna zadeva. In takih zadev, kjer so maltretirali tudi otroke, da niso smeli nastopati v pevskih zborih, niso smeli študirati, je še veliko. Je pa me to izjemno prizadelo, ker to ne študiraš samo spisa ampak v zvezi z obnovo zaslišuješ priče in prideš v stik s temi ljudmi, kar je bil zelo hud pritisk na mladega sodnika,“ se spominja Zobčeva.
In kaj je v teh primerih najbolj presenetilo vrhovnega sodnika Jana Zobca: „Da slovensko pravo oz. da slovenska justica, pravo že, slovenska justica, slovensko pravosodje na to ni od reagiralo. Med vojno, predvsem pa povojno nasilje, genocid in nadaljnje komunistično nasilje ni dobilo nikjer nekega sodnega epiloga. Niti simbolno. S tem se ta genocid in vso to nasilje nekako perpetuira, ostaja nekaznovano in če gledamo kot je rekel Hegel: „Pravna norma, ki se ne izvrši preneha biti pravna norma.“ Potem to pomeni, da je na slovenskem ozemlju ta nezaslišan zločin, ta genocid prenehal biti genocid.“
Zobec je opozoril še, da imamo v Sloveniji enega največjih genocidov po drugi svetovni vojni brez storilcev in da ti zločini nikoli ne zastarajo. Zakaj po njegovo ni prišlo do sodnih epilogov pa je dejal: „To je en velik defekt prava, ki se potem prelije tudi v zavest ljudi, v pravno kulturo in deluje seveda škodljivo. To je erozija pravne kulture.“
Na Barbaro Zobec smo v aprilu naslovili tudi naslednje vprašanje, kako odgovarja tistim, ki pravijo, naj že prenehamo govoriti o teh zadevah: „Postavite to vprašanje judovski skupnosti, ali naj se neha govoriti o holokavstu. Me zanima, kaj bi vam rekli. Pa se je o holokavstu že veliko pisalo, v Nemčiji je zanikanje holokavsta kaznivo dejanje. Vsem je jasno, kaj se je dogajalo in se še kljub temu o tem govori. Pri nas pa še zadeve niso razčiščene. Skoraj hodimo po truplih.“
