Nadškof Cvikl o škofu Držečniku: Škof Maksimilijan je s svojimi spodbudami in idejami v marsičem tudi danes vsem nam vzor in v spodbudo
13. maja je minilo 40 let, odkar je končal svojo 75-letno življenjsko pot peti naslednik bl. škofa A. M. Slomška na sedežu mariborsko-lavantinske škofije, škof dr. Maksimilijan Držečnik. Nadškof Alojzij Cvikl je sinoči v mariborski stolnici vodil slovesno somaševanje za pokojnega škofa Držečnika, pri oltarju se mu je poleg številih duhovnikov in redovnikov pridružil tudi upokojeni mariborski nadškof Franc Kramberger.
V pridigi je dejal, da je za škofa Držečnika kot zanemarjeno področje apostolata veljala družina. »Pravi, da našim ljudem manjka globoko pojmovanje zakramentalnosti družinskega življenja. Škof ugotavlja, da mnogi stopajo v zakon brez prave duhovne priprave, zato je tudi učinkovitost tega zakramenta slaba. Spodbujal je duhovnike k družinskemu apostolatu: tu je mislil na dobro pripravo na zakon, na skrb za mlade zakonce, ustanavljanje zakonskih občestev,« je spomnil nadškof Cvikl.
Ko danes tega velikega škofa spominjamo ob 40. letnici njegove smrti, smo lahko po besedah nadškofa Bogu hvaležni, da je podobno, kot njegov predhodnik in vzornik bl. A.M. Slomšek, neutrudno in vneto deloval na vseh področjih in si vseskozi prizadeval za cerkveno prenovo po smernicah II. vat. koncila, včasih pa je smernice nakazal, ali oblikoval kar sam. »Škof Maksimiljan Držečnik se je s svojim delovanjem, idejami, načrti in tudi s svojo duhovno in človeško veličino z velikimi črkami zapisal v zgodovino Mariborsko-Lavantinske škofije in ga lahko primerjamo in postavimo ob bok njegovemu velikemu vzorniku, bl. A. M. Slomšku. Prepričan sem, da je lahko škof Maksimilijan s svojimi spodbudami in idejami v marsičem tudi danes vsem nam vzor in v spodbudo pri našem iskanju, kako izpeljati pastoralno prenovo v tem našem času.«
Pridigo pa je sklenil z besedami: »Verujemo, da je sedaj tudi škof Maksimilijan Držečnik naš priprošnjik pri Bogu, kot znamenje dobrote in neomajne vere in nas spodbuja in kaže pot, ki nas vodi vedno bliže Bogu in nebeški Materi Mariji, saj ga je Bog poklical k sebi ravno na praznik Fatimske Matere Božje, ko je Marija v prvem prikazovanju pastirčkom naročila naj pobožno molijo rožni venec in jih vprašala, če se hočejo darovati Bogu s tem, da mu bodo radi prinašali žrtve in sprejemali vse trpljenje v spravo za številne grehe, s katerimi ljudje žalijo Boga. Otroci so to izpolnili. Tudi vsak od nas je k temu povabljen.«
