Toga birokracija države ovira kvalitetnejšo jesen življenja
Oddaje | Rok Mihevc
Skrb za starejše je bila tema tokratne Svetovalnice, v kateri je Justina Potepan spregovorila tudi o primerih dobre prakse Avstrije, od koder črpa ideje in navdihe.
Justina Potepan je povedala, da pri projektu »Z roko v roki – jesen življenja«, dobijo veliko prošenj za pomoč. »Ogromno starostnikov se počuti zapostavljene in zapuščene. So tudi nevešči pri pridobivanju informacij, prav tako niso seznanjeni z novostmi. Čeprav je institucij pri nas veliko, je premalo informacij o tem.«
Ekonomsko in socialno stanje starostnikov pri nas je zaskrbljujoče, opozarja Potepanova. »Če človek dela 40 let, ustvarja in gara, potem pa nima za človeka dostojno življenje, je zelo žalostno. Žalostno je videti tudi primere, ko človek vse življenje vlaga v hišo, na koncu pa jo mora zaradi finančnega stanja prodati. In na tej poti je ogromno ljudi,« pravi gostja.
Veliko klicev za pomoč je tudi s strani otrok. Sogovornica žal opaža veliko družinskih nevšečnosti, zato apelira na vse, naj poskusijo težave rešiti skupaj v domačem okolju, za isto mizo, iz oči v oči. »S pogovorom se lahko veliko reši. Pri nas pa lahko dobijo različne informacije, predvsem kakšne oblike so možne za oskrbo in pomoč staršem, kje oddati vloge in za kaj, kje dobiti pomoč. Ker je tako, dokler ljudje tega ne potrebujejo, o tem ne bodo razmišljali. Potem pa so kar naenkrat postavljeni v to težko situacijo, ko ne vedo ne kako ne kaj.« Prva in najlažja oblika vseh pomoči in informacij za vse občane pa so krajevni pristojni centri za socialno delo. Pri tem Justina Potepan svetuje vztrajnost pri iskanju informacij.
Kot zelo dobre primere praks je izpostavila sosednjo Avstrijo, kjer so po njenem mnenju korak pred nami. »Starostniki živijo v svojem primarnem okolju vse življenje in ni jim treba zapustiti doma. Če jim dopušča standard, si lahko privoščijo 24-urno nego na domu. Kar pomeni, da je prisotna oseba, ki tam živi, jo neguje in skrbi za njo. Lahko pa se odločijo tudi za 8 do 10 urno varstvo.« Veliko je prednosti takšnega načina, predvsem to, da ostaja v domačem okolju in ni stresa za starostnike. »Tako z veseljem pričaka svojo jesen življenja in barvo starosti. Počutijo se udobno, varno in posledično bolj zdravo. In tudi svojci so veseli, da so lahko v pogostih stikih in prihajajo domov, kjer so še vedno njihovi starši.«
V oddajo se je oglasila tudi poslušalka, ki je opozorila na ovire z birokracijo naše države. »Sem v teh letih, ko že iščem podobne informacije, kje in kako bom preživela svoje tretje življenjske obdobje. Meni so zelo simpatične nove družinske skupnosti, kjer do deset ljudi biva skupaj in se imajo lepo. Vzdušje v teh skupnostih je drugačno, predvsem v primerjavi z domovi za starejše, ki so brez duše in hladni.« Tudi sama se je zanimala, kako bi lahko uredila podobno skupnost, a je ugotovila, da je naša zakonodaja pri tem zelo toga in v večini primerov nasprotuje dobrim iniciativam in ljudem, ki so pripravljeni še kaj narediti. Tako je pozvala, da se o tem, tako kot v naši oddaji, spregovori tudi v javnosti.
