Kristjan brez svete maše je kot športnik brez treninga
Oddaje Rok Mihevc
Velikokrat danes slišimo »slogan« ljudi, »sem dober človek, zakaj bi torej hodil k maši«. A tudi če hočeš biti dober košarkar, moraš na trening, pravi p. dr. Tadej Strehovec, ki je v oddaji »Za življenje«, spregovoril o pomenu svete maše in praznikov.
Lahko so ljudje dobri, ni pa nujno, da so hkrati tudi dobri kristjani, pravi p. Strehovec. »Enostavno moraš tudi kot športnik osvojiti ta življenjski slog in pri veri je podobno. Vzeti si čas za Boga, z njim prepletati svojo življenjsko zgodbo in imeti bogat, pristen ter iskren odnos, da ne izgubiš vere.« Ljudje pa po njegovem mnenju mislimo, da je vera nekaj stalnega. A ni, ker jo lahko zapravimo ali uničimo.
Preventiva in zdravilo
Obisk svete maše je, tako Strehovec, »preventiva in zdravilo«, da človek ne izgubi osebnega odnosa z Bogom. »Moramo investirati svoj čas in vzdrževati versko disciplino.« Podobno je s prazniki, ki so priložnost, da se povežemo z Bogom, ljudmi, poglobimo vero in javno izpovemo, da smo kristjani. »So veliko darilo Boga, da si osmislimo življenje.«
Tako kot načrtujemo dopust, načrtujmo tudi praznike
Naša vera po Strehovčevih besedah ni samo odrešitvena, ampak občestvena vera, ki je usmerjena tudi na druge. »Da se družimo in skupaj obhajamo pomembne dneve naše vere. Tako imajo družine lepo priložnost, da se skupaj obračajo k Bogu.« A tako, kot načrtujemo počitnice, moramo načrtovati tudi praznike, pravi naš sogovornik. »Da določimo, katere so tiste tradicije, ki nas bogatijo, kdaj k sveti maši in podobno. S prazniki se zahvalimo Bogu za vse, hkrati pa ga prosimo za nadaljnji blagoslov."
So naši stari starši zadnja generacija »močnih« kristjanov?
Za mnoge pa obisk svete maše in praznovanja ni nekaj samoumevnega in mnogi starši se soočajo, kako motivirati otroke. Tudi stari starši spoznavajo, da so po stoletjih njihove zvestobe vere, verjetno zadnja generacija, ki ima še spoštovanje do tega. Strehovec je priznal, da je to izziv, s katerim se v Cerkvi premalo ukvarjajo. »Predvsem, kako opremiti kristjane, ki so nemočni na svoje otroke, ki se v veri ne počutijo domače in objemajo življenjski slog brez Boga. A naša dolžnost je, da iščemo odgovore, ta pa je verjetno v izobrazbi in vzgoji.«
Strehovec pojasnjuje, da so se v preteklosti zavedali pomembnosti in pozitivnosti naše vere, k temu jih je spodbujala tudi okolica in tradicija. Današnji svet pa je izziv današnjemu kristjanu, ker nas ne spodbuja k krščanskemu življenju. »Mnogi morajo biti zelo pogumni pri tem, ali pa morajo vero v službi ali celo v družinah zatajiti.« Strehovec predlaga, da najprej vsi skupaj ozavestimo, zakaj gremo k sveti maši. »Eni želijo srečanje z Bogom, drugi prosijo za božji blagoslov za svoje otroke, ali da dobijo zdravje, tretji se umaknejo s tega sveta in tisto urico preživijo skupaj z Bogom.« Naj tudi starši svojim otrokom povedo svoje razloge zakaj bodo šli k sveti maši. »Ne smemo je doživljati kot dolžnost ali tradicijo.«
Potreben je tudi pogum
Danes žal živimo v udobnem svetu, kjer vera nima mesta v javnem prostoru in smo ljudje tako na nek način osiromašeni. Tudi ni nekaj samoumevnega, ponekod je preganjana in prezrta. A največja zmota je prav to prepričanje kristjanov, da je naša vera vera udobja in dobrega počutja. »Je avantura tako v dobrem kot slabem smislu. Lahko doživljamo lepe praznike, lahko pa doživljamo tudi odpor družbe do naših prepričanj in ideologij. Sposobni moramo biti prenašati zaničevanje in preganjanje, zato je vera povezana s pogumom in odločnostjo.« Hkrati je dal Strehovec priznanje vsem kristjanom, ki se soočajo s temi pritiski, a še vedno vztrajajo v svoji veri.
