Izgorelost: zavedajmo se, da je življenje maraton, ne šprint

Slovenija | 30.04.2018, 18:00 Tanja Dominko

Dobra polovica ljudi je izčrpanih, od tega jih izgoreva približno 40 odstotkov, pravi strokovnjakinja vodja Inštituta za razvoj človeških virov dr. Andreja Pšeničny. To dvoje, delovno izčrpanost in izgorelost se pogosto zamenjuje, ugotavlja. In kakšna je osnovna razlika? Izčrpanost je posledica nekega napornega delovnega obdobja, ko se soočimo s preveliko količino nalog, ampak mine, ko pride do počitka. Pri izgorelosti ob počitku zadeve ne pojenjajo, pojavljajo se tudi anksioznost, tesnoba, panični napadi, čustvena nihanja, ki lahko pripeljejo do čustvenega zloma; če se človek ne ustavi, lahko pristane v psihiatrični ustanovi.

Ljudje, ki so nagnjeni k izgorelosti, so po eni strani v delovnem kolektivu dobrodošli, saj so zelo pridni, veliko dela želijo opraviti sami, ampak po drugi strani pa niso pripravljeni sprejeti kritike, in če pohvala ali priznanje njihovemu delu umanjka, se ne počutijo dobro. Dr. Andreja Pšeničny poudari: »Dejstvo je, da se izgorevanje začne takrat, ko notranje zahteve sovpadejo z zunanjimi zahtevami. Takrat se človek začne pretirano truditi in izčrpavati. To so ljudje, ki so bolj občutljivi na kritiko, zavrnitev. Tak človek je prepričan, da če nekdo ne bo zadovoljen z njim, da bo že odpuščen, ga je strah, da če ni perfekten, ni dovolj dober. Kritiko doživi kot osebno razvrednotenje. Obenem pa tudi sam ni sposoben reči ne.« Še ena skupina ljudi, ki so podvrženi izgorelosti, so tisti, ki so pretirano odgovorni. »Gre za tiste, ki so prepričani, da je vse mogoče narediti, če se le dovolj potrudijo.« Poleg tega se zgodi, da vse delo opravijo sami, ga ne želijo dodeliti drugim, posredovati znanja naprej. Dr. Andreja Pšeničny poudari, da »to počnejo iz strahu, da niso dovolj dobri.«

Izgorelosti se ne da pozdraviti v enem tednu

Posledice takega ravnanja so slabe tudi za podjetje, saj bolniška ne koristi nikomur. »Mi izgubimo delavca, ki je dolgo dobro delal. Vložili smo nekaj v njegovo izobraževanje, v to, da je pridobil delovne veščine, zato je za podjetje škoda, če obnemore.« Če mi ustvarjamo ustrezne delovne pogoje, bo teh ljudi, ki izgorevajo, manj. "Če jim bomo zmogli dati okoliščine, v katerih bo ta njihova težava predstavljala manjšo oviro, če jih ne bomo neprestano spravljali v stisko s svojimi nerazumnimi zahtevami, ampak jih bomo s prijazno besedo nagovorili, dali potrditev, da vemo, da so se potrudili, se bo ta človek bolje počutil. Več dela jim bomo nalagali, več ga bodo naredili. Pameten nadrejeni bo moral biti toliko pozoren in pameten, da bo presodil, kdaj takemu človeku nekega dela ne bo naložil ali pa mu ga bo celo odvzel.« Ampak dr. Pšeničnyijeva ugotavlja, da to še ni garancija sama po sebi, nekateri pač nosijo v sebi toliko ene prisile, da se bodo trudili čez vse.

Počitek je nujen, telo potrebuje regeneracijo. Nevarnost pri teh, ki so nagnjeni k izgorelosti, je, da od delovnih obveznosti bežijo k pretirani športni aktivnosti in tudi tam iščejo priznanje. »Tu je past, če se lotimo teh stvari obsesivno, se znajdemo v principu moram. Moramo se naučiti uravnotežiti tisto, kar je treba, s tistim, kar je dobro, fajn. Če bomo to znali, bomo lahko v življenju znali dobro opraviti dolžnosti in si hkrati od njega nekaj vzeti. Življenje je maraton, ne šprint. Če ga bomo skušali prešprintati, nam bo zmanjkalo moči.« Dr. Pšeničnyjeva poudarja, da se izgorelosti ne da na hitro pozdraviti, včasih so potrebna leta.