Nasilje se ne ustavi samo od sebe
Oddaje Rok Mihevc
Pri nasilju med otroki je treba ukrepati takoj. Policija, socialno delo, šola in starši so vsi pomemben člen v verigi pri ukrepanju proti nasilju. O tem sta v današnji Svetovalnici spregovorila specialni pedagog Marko Juhant in Simon Slokan s policije.
Takoj!
Starši se večkrat vprašajo, kdaj je treba prižgati alarm in iti v šolo, ko otrok pove, da se nekdo do njega vede nasilno. Marko Juhant odgovarja, da je treba ukrepati takoj. »Nesmiselno je čakati in ko otrok pove, da se nekaj dogaja, se moramo zavedati, da to ni od včeraj, ampak že nekaj časa. Od naše reakcije je odvisno, ali bo naslednjič spet prišel po pomoč.«
Namesto branjenja pravic žrtve, iskanje pravic nasilneža
Ni dovolj, da mu rečemo, naj se brani, če niti ne ve, kaj to pomeni. Druga težava pa je, ko se v šoli o problematiki veliko govori, sprememb pri dejanjih pa ni, pravi Juhant. »Nekateri pravijo, da delajo z otrokom, ampak se nič ne pozna. To ni opravičilo in ni razlog, da se zanj ne more poskrbeti.« Juhanta žalosti dejstvo, da se najdejo ljudje in stroka, ki začnejo iskati pravice nasilneža, namesto, da bi predvsem branili pravice žrtve. Ukrepi so lahko premalo učinkoviti in predvsem prepozni. »Šola mora od reagirati na prvi odziv.«
Tudi Simon Slokan s policije svetuje, da se z nasiljem začnemo ukvarjati hitro. »Poti so različne, odvisno kako smo seznanjeni. Na policiji ocenimo do kakšne vrste nasilja prihaja, ali je to fizično, npr. pretepi, brcanje, odrivanje, omejevanje gibanja ali pa psihično nasilje, ki ga je več. Splet in nove tehnologije omogočajo, da z njihovo uporabo otroci pošiljajo sporočila in fotografije ter s tem nekoga spravijo v podrejen položaj.«
Potrebno je postaviti jasne meje
Vzroke za nasilje pa je treba po Slokanovih besedah iskati pri vrednostnem sistemu. »Če otroku ne povemo kaj je prav in kaj narobe, je to največja težava. Prevečkrat se ukvarjamo s posledicami, kot z vzroki. In v vseh primerih pri reševanju težav pridemo do teh zadev, otroci nimajo postavljenih vrednot. Noben mu npr. ni povedal, da je nekaj nesprejemljivo in nedopustno.«
Otrok pove staršem, oni šoli, šola policiji in policija od reagira. Tako bi moralo biti po vseh pravilih in tako je krog sklenjen. Večkrat pa žal ob pojavu nasilja zamižimo in tudi za storilca ni nobene šole. »Celo ga nadgradijo, ker se mu posvečajo in s tem dobi še večjo moč in občutek pomembnosti v okolju.
Pri puncah predvsem psihično nasilje
Večkrat omenjamo samo fante, a tudi punce so lahko problematične. »Pri njih ugotavljamo predvsem izločanje iz skupine. Gre bolj za psihično nasilje. Otroci v puberteti potrebujejo socialno mrežo in družbo, tu so punce tiste, ki rečejo »me tri smo najboljše, druge ste za nas nesprejemljive«. Zaradi tega so druge izključene in se počutijo manjvredno.« Zato Slokan opozarja, da je tudi tu treba dati signal, da to ni dovoljeno, saj lahko privede do najhujših posledic. »Na letni ravni imamo ogromno poskusov samomorov tudi pri otrocih, ki so povezani z med vrstniškim nasiljem.«
Kdaj težave prijaviti policiji?
Zmeraj, odgovarja Slokan. »Nikoli nimamo težav, da stopamo v postopek in k temu pozovemo tudi druge ustanove. Do 14. leta so za reševanje težav pristojne socialne službe in šole, policija lahko sodeluje s svetovanjem, preventivo. Od 14. leta naprej pa se storilca lahko sankcionira za prekršek. Takrat je policija po zakonu celo dolžna izvajati določene ukrepe.«
