Glasbena legenda Ive Dovžan: Radi se imamo, to je najlepše.

Oddaje | 17.03.2018, 18:00 Nataša Ličen

Postati dober glasbenik, pomeni veliko in predvsem redno vaditi. Komaj štirileten je g. Ive Dovžan s harmoniko že stal na odru gasilskega doma in nakazoval velik smisel za glasbo. Da po začetnem navdušenju ni opustil igranja na instrument gre velika zasluga njegovim staršem, posebej očetu.

Česa vsega ni storil, da bi radoživega fantiča zadržal pri vsakodnevnih vajah. In, ko je po menjavi instrumentov skozi začetna leta in po številnih poizkusih ter dobesednem lovljenju in iskanju otroka vsepovsod, da bi se le-ta vrnil k uram glasbenega učenja, oče že skoraj obupal nad njim, je g. Ive prišel na dan z idejo, da bi pa rad igral kitaro. Oče mu je čez mizo skoraj prisolil zaušnico, se hudomušno spominja Ive Dovžan in doda, da se je očetov trud z leti vendarle obrestoval. Vsi trije, g. Ivo, njegov brat Miha in sestra so se za vse življenje zapisali glasbi. Le kdo ne pozna znamenitega Ans. Mihe Dovžana in njegovih prepoznavnih milo zvenečih melodij s citrami.

Visoko letečih besed ne maram, nanje se hitro začne nabirati prah

Ans. Mihe Dovžana je bil dolga leta med najbolj popularnimi zasedbami in je z nekaterimi pesmimi vztrajno držal visoka ali celo najvišja mesta na glasbenih lestvicah. Kljub številnim nastopom, včasih tudi po štiri na dan, sta brata Dovžan ohranila treznost, zdrava tla pod nogami in se znala tudi bojevati proti izzivom in pritiskom, ki jih življenje glasbenika prinaša s seboj. Slovenci v njunih melodijah čutimo pristnega duha in najgloblje čutenje našega naroda. Citre sta v melodijah, ki so se rojevale v njunih mislih in srcu, vrnila narodu, saj so morda še najbolj narodni instrument. Citre so bolj naše od harmonike, čeprav jim te vloge nismo vedno priznali, posebej v socialističnih časih so citre veljale za neželjene, ker naj bi bile nemški instrument.

Ive Dovžan: »Večino skladb, ki smo jih posneli, sva z bratom ustvarila sama. Približno tristo pesmic je šlo v promet, če lahko tako rečem. Od kod navdih za melodije? Ko si mlad, se marsikaj zgodi in emocij je veliko. Ogromno viž sem imel. Toda, v tistih časih so bile komisije na radiu, za besedila in viže, tako stroge, da niso šle vse pesmi skozi. Številne so bile zavrnjene kot neprimerne. Pri meni je bilo morda najbolj moteče, da so bile te viže preveč podobne popevkam. Ko sem spoznal, da so bili razpisi bolj namenjeni določenim ljudem, sem s tem izgubil nekaj volje, in danes so mnoge pesmi šle v pozabo. Časi so bili v marsičem precej drugačni od današnjih.«

Brata Miho so lovili po Šiški, ko je bilo treba vaditi

»Učitelj igranja na citre, ki je bil upokojeni železničar, prihajal je tudi v našo hišo k bratu, je dejal: »Še vsak vlak sem dočakal, bom pa tudi tega mulca«, ko je čakal na Miho, da so ga našli kje skritega, ko mu je uplahnila volja do igranja.« Z leti, okrog najstništva, je g. Ive začel drugače poslušati glasbo. Navdušil se je za jazz. Za svoj denar si je kupil kitaro in vztrajno vadil ure in ure. »V Ljubljani sta takrat delovala dva benda, v enega sem se vključil, igrali smo veselo in zabavno dixieland glasbo. Spominjam se, ko smo šli prvič na igranje v Kranjsko Goro, nas je na železniški postaji pričakal organizator, in ko je videl, da je izstopilo šest tako rekoč otrok z instrumenti, si je vil roke in dejal: »Joj, vi mi boste uničili večer.« No, potem smo hodili gor igrat še celo desetletje in dobro smo igrali.«

Kasaška zgodba

Ive Dovžan velja trenutno za najstarejšega tekmovalca v kasaških dirkah v Evropi. Nanizal je množico zmag in drugih odličnih uvrstitev. Ljubezen do konj je verjetno podedoval, pravi. »Konji so neverjetne in čudovite živali. V sebi imajo tako močan nagon po teku, da jih težko vodimo. Neverjetno vztrajni moramo biti, če želimo ohraniti svoje mesto v tem športu. Številne konje sem vzredil, jih streniral in spravil tako daleč, da sem z njimi tudi zmagoval.«

Prisluhnite celotnemu pogovoru z Ivom Dovžanom, ki navduši zaradi svoje preprostosti, predanosti vsaki stvari, ki jo dela in tudi zaradi ljubezni do svoje družine. »Radi se imamo«, pravi, ko smo mu omenili tesen odnos in povezanost tudi s sestro Božo ter bratom Miho Dovžanom. Veliko glasbeno zapuščino je dobil naš narod tudi po njuni zaslugi. Brata Dovžan, hvala.