Če ne postanete kakor otroci, ...

Oddaje | 07.03.2018, 09:29 Matjaž Merljak

Enkrat je bil en škrat, Nikoli slabe volje, Hrepenenje ... so najbolj znani naslovi pesmi Lenčke Kupper. V letošnjem aprilu bo praznovala 80-letnico, januarja je prejela 39. Tischlerjevo nagrado, zato smo jo povabili k pogovoru za oddajo Naš gost.

Obiskali smo jo na njenem domu v Gorjah nad Vrbo na avstrijskem Koroškem. Domuje ob jezeru in pravi, da ji prav narava dostikrat daje navdih za njene pesmi. Več kot 250 jih je že napisala za otroke in odrasle.

Podelitev Tischlerjeve nagrade je zanjo velika čas. Dr. Joška Tischlerja, prvega ravnatelja Slovenske gimnazije v Celovcu, po katerem je nagrada poimenovana, je tudi osebno poznala, saj je njen mož tam poučeval telovadbo in geografijo. V spominu je tudi nekaj osebnih srečanj, kjer se dr. Tischlerja doživela kot mirnega in resnega, kot so bili moški takrat po vojni.

Rodila se je v Podjuni, na vzhodni strani južne Koroške, v kraju Bistrica pri Pliberku. Čez manj kot mesec dni, 4. aprila bo praznovala 80. rojstni dan. V družini so živeli skromno, očeta tri leta, med vojno, ni bilo, zato je mama morala poskrbeti za vse. Doma so govorili v podjunskem narečju. Kmalu je začela peti: v otroškem, mladinskem in cerkvenem zboru. Rada je igrala igre, na odru se je dobro počutila.

V bližnjem Šmihelu je hodila v štiriletno ljudsko šolo, nato v dobrih šest kilometrov oddaljen Pliberk v štiriletno glavno šolo. Po zaključku glavne šole so ji svetovali, naj gre za vzgojiteljico ali učiteljico v Celovec. A ker pri hiši ni bilo denarja, da bi se vozila vsak dan, pa ji mama ni pustila, je odšla v Šentrupert pri Velikovcu k šolskim sestram v gospodinjsko šolo. V bližnji vasi se ji je namreč po enem letu nasmihalo krojaško delo. Sama bi bila rajši šivilja, a ni imela možnosti izbire.

Takoj ko se je izučila, se je poročila, njen mož je živel v sosednji vasi. Najprej sta stanovala v Celovcu, nato v Šentrupertu pri Velikovcu, kasneje pa sta začela graditi hišo v Gorjah. Eno leto po poroki je prišel prvi otrok in Lenčka je ostala doma. Šiviljskega dela ji pri treh fantih in možu v hiši ni nikoli manjkalo. Vključila se je k zborom, več kot 40 let je pela pri mešanem zboru Jakob Petelin Gallus, 15 let je bila tudi predsednica. To je bil osrednji zbor naših rojakov na avstrijskem Koroškem. V tistem času je imel pomembno narodnobudilno vlogo, vodili so ga izvrstni zborovodje in večkrat so se podali na gostovanja.

Ko ji je zmanjkalo pesmic, ki jih je zvečer pela svojim otrokom, jih je začela ustvarjati sama - tako besedilo kot melodijo. Ni jih zapisovala. Dolgo so bile te pesmi le v družinskem krogu. Ko jo je leta 1980 sopevka pri Gallusu Pepca Weiss prosila za idejo za koncert v domači fari, ji je Lenčka predlagala naj zapojejo, kakšno od njenih pesmi. Ko je pevski zbor iz Št. Lipša 19. oktobra 1980 pesem Enkrat je bil en škrat zapel na odru Doma glasbe v Celovcu, se je začelo. Takrat je širša javnost prvič spoznala Lenčko Kupper in potem so tudi druge njene pesmi začele odhajati v svet.

Pesem 'Enkrat je bil ne škrat' je zelo priljubljena in poznana po tudi med Slovenci po svetu. A, glej, dobila je tudi kritiko. Neki slavist ji je dejal, da bi bilo bolj pravilno kot 'enkrat' reči 'nekoč' ter ji svetoval, naj pesem ob naslednji izdaji popravi. Pa je dobila odmeve z druge strani, da je tudi beseda 'enkrat' v redu ... povsem koroško bi se sicer delo reči 'en bart' ...

Najbolj plodovito je bilo njeno obdobje, ko je sodelovala z dvojezičnim vrtcem Naš otrok v Celovcu. Skoraj vsak teden je prinesla novo pesmico in jo z otroki zapela. Mnogo pesmi je nastalo po željah vzgojiteljic za različne priložnosti. V teku je let je sodelovala z vrsto glasbenikov, ki so njene pesmi tudi uglasbili. Veseli jo, da imajo pesmi, saj so preproste in je danes izbirne na dosegu prsta obilo, otroci še vedno radi. Priznava, da imajo pozitiven pogled na svet, a tudi sama je zelo optimistična in vedra. Vera ji veliko pomeni.

Pred leti se je morala posloviti od moža, s katerim sta bila poročena 50 let. Zadnja leta je ljubeče skrbela zanj v času bolezni. Dejavna je tudi v domači župniji, v domu Sodalitete v Tinjah vodi dopustniške dneve za starejše, ki jih spremlja z veliko ljubeznijo in so ji zelo pri srcu. Njena srčna želja je tudi, da bi se na Koroškem ohranila slovenska beseda. Še posebej v družinah in v cerkvah.