Chiara Lubich
10. obletnica smrti Chiare Lubich – mistikinje edinosti
Slovenija | 14.03.2018, 11:03 Marjana Debevec
Chiara Lubich je zatisnila oči in jih odprla v večnosti 14. marca 2008. Letos mineva torej deset let od njene smrti. Njena duhovnost pa je še vedno zelo živa. Pred tremi leti se je začel tudi postopek za njeno beatifikacijo. Ob obletnici člani Gibanja fokolarov v Sloveniji in po svetu pripravljajo različne dogodke, ki bodo zaznamovani s karizmo edinosti kot gibalom družbene spremembe.
Vatikanski državni tajnik, kardinal Pietro Parolin, je v pogovoru za Vatican News izpostavil dvojni prispevek, ki ga je Chiara Lubich dala Cerkvi: »Chiara je s svojim gibanjem poglobila in oživila marijanski pogled v Cerkvi. Drugi vidik, ki je žgoče aktualen, pa je edinost. V današnjem razdeljenem svetu je poziv k edinosti nujen. Moja želja je, da bi njeno gibanje še naprej dajalo ta prispevek Cerkvi.«
Chiara Lubich je svojo zemeljsko pot sklenila 14. marca leta 2008 v Rocca di Papa blizu Rima. Papež Benedikt XVI. je takrat v sožalnem telegramu izpostavil njeno dolgo življenje, polno sadov. "Gospodu se zahvaljujem za pričevanje njenega življenja, v katerem je znala prisluhniti potrebam današnjega človeka v popolni zvestobi Cerkvi in papežu".
Sv. Janez Pavel II. pa je ob podelitvi častnega meščanstva Chiari Lubich leta 2000 med drugim takole zapisal: "Po sledeh Jezusa, križanega in zapuščenega, ste dali življenje Gibanju fokolarov, da bi tako pomagali možem in ženam današnjega časa izkusiti božjo nežnost in zvestobo, ko med njimi živite milost bratskega občestva in so tako veseli in verodostojni oznanjevalci evangelija".
Chiara sama pa je v nekem intervjuju dejala: »Če bi morala zapustiti v oporoki dediščino, bi vsem zapustila Jezusa med nami. Ljubite se med seboj, kakor nas je ljubil Jezus, bodite pripravljeni umreti drug za drugega, bodite družina. To bi rekla, nič drugega, vse je v tem«.
Bog – Ideal njenega življenja
Chiara Lubich se je rodila v Trentu, 22. januarja 1920 kot druga od štirih otrok. Med divjanjem druge svetovne vojne, ko se je vse okrog nje rušilo, je razumela, da samo Bog ostane: Bog, ki je ljubezen. Njeno življenje se je spremenilo. Boga je izbrala kot edini ideal svojega življenja.
Takrat si ni niti mislila, da se bo rodilo gibanje, ki je danes razširjeno v 182 državah sveta in vključuje več kot sedem milijonov ljudi. Prizadeva si za dialog in edinost med cerkvenimi gibanji in skupnostmi, med različnimi cerkvami, verstvi in tudi z ljudmi različnih prepričanj. Chiaro so povabili, da je spregovorila na različnih koncih sveta, prejela je 14 častnih doktoratov in 6 mednarodnih priznanj.
Chiara med nami
Slovenijo je Chiara obiskala leta 1999, ko ji je takratni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode podelil odličje sv. Cirila in Metoda – najvišje priznanje Cerkve na Slovenskem; na srečanju s poslanci in poslankami v Državnem zboru pa se je v priložnostnim nagovorom za dragocen prispevek na družbenem področju zahvalil tudi takratni predsednik parlamenta dr. Janez Podobnik.
Najpomembnejši dogodek, ki se je na neponovljiv način zapisal v srca prisotnih in v kratko zgodovino Gibanja fokolarov na Slovenskem, pa je bilo nepozabno srečanje Chiare s svojim ljudstvom, 14. aprila 1999 v nabito polni cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani.
Vsi so kandidati za edinost
Karizma Chiare Lubich je prisotna na različnih družbenih področjih: od politike, ekonomije, sredstev družbenega obveščanja, do umetnosti, pedagogike, prava, zdravstva...
Njena občestvena duhovnost in nauk, ki iz nje izhaja, prinašata upanje in novo luč v sodobni svet. Njen cilj pa je prispevati k uresničevanju Jezusove molitve: 'da bi bili vsi eno', sanje Boga: vesoljno bratstvo. To je najlepše izrazila njena goreča želja, ki jo je zapisal belgijski teolog: Jacques Leclercq: »Na tvoj dan, moj Bog, bom prišel k tebi.. Prišel bom k tebi, moj Bog z mojimi najbolj norimi sanjami: prinesti ti svet v rokah«.
Nekaj odlomkov iz Chiarine misli o svetosti
»Mati Terezija iz Kalkute mi je večkrat napisala stavek: 'Postani sveta, kajti Bog je svet.' Seveda ni bila ta velika svetnica odločilna za molitev, ki sem jo že dolgo molila. Prav gotovo pa je s tem stavkom prilivala bencin na ogenj.
Že leta namreč me je v srcu Nekdo spodbujal, naj se obračam na Jezusa s tole molitvijo: »Posveti se, da bi imela dar za Marijo.«
Zdelo se mi je namreč tole: če ne bi dosegla svetosti, bi nekaj manjkalo mojemu služenju Delu: možnost, da Mariji ne bi ponudila samo prizadevanja, s katerim sem z božjo milostjo skrbela zanj, ampak tudi zgled, ko bi postala popolna pričevalka njegove duhovnosti.
Od začetka gibanja pa nismo nikoli razumeli svetost zaradi svetosti same, saj bi bilo to lahko zagledanost vase.
A prizadevanje za svetost iz ljubezni je bilo nekaj drugega. Ravno zato: '... da bi imela dar za Marijo'.
In zakaj za Marijo?
Ker je naša mati, naša oblika, naša kraljica, Tista, ki nas vodi.
In za Marijo tudi preprosto zato, ker jo imamo radi.
Pred kratkim pa mi je - v zavesti, da je naša pot skupnostna in zahteva, da v polnosti ljubimo druge kakor same sebe - postalo jasno, da moram želeti tak cilj za svoje bližnje kakor zase, da bi lahko postala sveta. Tako se je moja molitev spremenila: 'Jezus, daj, da se posvetimo, da bi imeli dar za Marijo in bi bili zgled za mnoge'.«
(...) »Gospod nas ne kliče k individualni svetosti, ampak k skupnostni svetosti, v kateri mora vsak pomagati svojemu bližnjemu, da postane svet. Ta po verižni reakciji svojemu bližnjemu in tako naprej.
Tako obliko svetosti bi bilo treba preveriti in osvetliti v spodbudo mnogim v Cerkvi: skupnostno svetost, svetost ljudstva.
Osebno pa se takoj zavzemimo v najvišji meri za uresničitev gesla: 'Sveta bom, če bom sveta takoj.' In pomagajmo drugim, da store enako.
Sveti Duh, ki nam je izkazal, kako zelo nas ljubi, naj dopolni svoje delo in naj stori, da se bo zares rodilo ljudstvo svetnikov tudi iz ljubezni do Marije, njegove neveste.«
