O pripravljenosti - na izredne dogodke, na spremembe in na očiščenje lastne notranjosti

Komentarji | 13.03.2018, 14:50

Med bloki stanovanjskega naselja v Ljubljani, v katerem sem odraščala, je tu in tam kakšno jutro odmeval pridušen zvok trobente. Verjetno je še vedno tako. Zračni tokovi namreč vsake toliko prinesejo budnico iz razmeroma bližnje vojašnice. Kot otrok sem si predstavljala, kako vojaki ob tem vsakokrat prav po filmsko poskačejo s postelj, po možnosti že oblečeni in obuti, ter odhitijo svojim nalogam naproti. Takojšnja pripravljenost na različne situacije, ki se utegnejo pripetiti, je po eni strani lastnost, vredna občudovanja, po drugi strani se zdi, da človeka omejuje. Na čisto vse, kar nam življenje postavi na pot, ne moremo biti pripravljeni, zato je pretirana obremenjenost s tem lahko škodljiva. A hkrati ne gre prezreti dejstva, da je pripravljenost marsikdaj tudi osvobajajoča, saj prežene skrbi in morebitne negativne posledice nepripravljenosti.

K razmišljanju o takšni in drugačni pripravljenosti me je spodbudilo zadnje dogajanje znotraj naših obrambnih sil. Verjetno ga skoraj ni Slovenca, ki ne bi vedel, kako se je na preverjanju Nata odrezala bataljonska bojna skupina naše vojske. Slaba ocena je sprožila zamenjavo njenega vodstva, zamaknila odhode na misije v tujino in znova odprla razprave o kritičnih razmerah, s katerimi se spopada. Imeti lastno vojsko ali ne imeti lastne vojske, je bilo vprašanje, na katerega so pred kratkim skupaj s predsednikom republike Borutom Pahorjem odgovor iskali poslanci. Da je smiselna le, če je delujoča, je bilo slišati. Slovenska na vojne razmere gotovo ni pripravljena, kar bi nas v nepredvidljivem in nestabilnem mednarodnem okolju moralo vsaj malo skrbeti.

Še eno področje, kjer je pripravljenost ključnega pomena, je v ospredju pozornosti. Mnogi že zelo dolgo opozarjajo na neurejenost našega zdravstva. Ocen, da je sistem tik pred kolapsom, ni malo. Od obljube aktualne koalicije, kako bo poskrbela za njegovo dostopnost, kakovost in učinkovitost, so več kot očitno ostale le mrtve črke na papirju. Če je po dveh letih na čelu vlade opravičilo premierja Mira Cerarja, da težav, ki so se kopičila skozi leta slabih praks, nihče ne more rešiti v kratkem času, morda še naletelo na kakšna razumevajoča ušesa, bo juho, ki jo je ves mandat kuhala v državnem zboru kar dvakrat interpelirana ministrica Milojka Kolar Celarc, njen šef težko spravil po grlu. Prav tako koalicijski partnerji. Vsi skupaj bodo še težje pojasnili, zakaj so jo pustili za štedilnikom in zakaj niti zdaj, ko v brozgo tik pred zdajci dodaja nove sestavine, ki ne prinašajo nič dobrega, ne ugasnejo ognja oziroma izklopijo elektrike. Tako v zdravstvu še kar vre in vre …

Vre tudi v javnem sektorju. Zaradi pripravljenosti sindikatov in vlade na dialog in približevanje stališč je sicer po vrsti trdih pogovorov končno posijala luč, ki je sporočala, da so dogovori s posameznimi skupinami, s katerimi bi bili zadovoljni vsi in bi ustavili protestne aktivnosti, mogoči. A svetila je le trenutek. Zapletlo se je namreč s šolniki. Ti se zdaj pripravljajo na stavko in grozijo z novo. Še bolj se na to pripravljajo starši, ki bodo morali za svoje otroke znova iskati varstvo.

Beseda pripravljenost je dobila grenak priokus v odmevni aferi, ki je izbruhnila v visokem šolstvu. Ali so bili sodelavci tistih ljubljanskih fakultet, ki so prejemali dodatke za stalno pripravljenost, tudi pripravljeni vrniti nezakonito izplačani denar? Zadnja novica, ki sem jo zasledila v zvezi s tem, je iz začetka letošnjega januarja. Kot navaja, so stekle prve sodne preiskave odgovornih, na višjem sodišču se je medtem znašla pritožba ljubljanske univerze na odločitev okrožnega, da mora državi vrniti 781.000 evrov.

Pripravljenost na resnične spremembe je tisto, kar bi v tem trenutku koristilo Sloveniji. Teh si želimo, a se jih obenem zelo bojimo. Tako ugotavljajo številni politični analitiki, med njimi redni gost informativnega programa Radia Ognjišče Aleš Maver. Njegova napoved za bližnje parlamentarne volitve pri nas za zdaj ni optimistična, čeprav verjamem, da potiho upa, da se ne bo uresničila. Boji se, da bo spet uspel preprost trik z novim obrazom, ki bo še naprej omogočal kontinuiteto na oblast abonirane opcije. Kot je poudaril v oddaji Spoznanje več, predsodek manj, tega na žalost večina ne zazna.

Tisto junijsko nedeljo, ko se bomo odpravili na volišča, bomo po njihovem zaprtju rezultate po štetju glasov skrbno spremljali novinarji. Kako dobro smo pripravljeni na hiter odziv, nas običajno opomnijo izredni dogodki. Eden takšnih je bila pred dobrimi petimi leti poteza zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki je zapustil Petrov sedež. Sledil je konklave, na katerem je kardinalski zbor prav na današnji dan leta 2013 izvolil zdajšnjega svetega očeta Frančiška. Ko se je iz dimnika Sikstinske kapele v Vatikanu pokadil bel dim, smo nestrpno čakali, kdo bo stopil na balkon bazilike svetega Petra ter nagovoril vernike in ljudi dobre volje. V spominu sta gotovo ostala njegova takratna preprosta drža, s katero še danes navdušuje množice, in prošnja, ki je ne preneha ponavljati - naj molimo zanj.

Za svojega naslednika in za vso Cerkev moli tudi zaslužni papež Benedikt XVI., kar je medijem med drugim zaupal njegov nekdanji drugi tajnik, msgr. Alfred Xuereb. Pojasnil je tudi njegovo odločitev o umiku iz javnosti - tako se lahko pripravi na končno srečanje z Gospodom.

Na srečanje z Vstalim Jezusom se medtem pripravljamo vsi kristjani. V postnem času imamo priložnost razmišljati o Kristusovem trpljenju, njegovi smrti na križu in o njegovi zmagi življenja nad smrtjo. Ob tem smo povabljeni tudi h koreniti prenovi svoje notranjosti. V štiridesetih dneh se ne le z odrekanjem hrani in razvadam, ampak tudi s trdno željo po poboljšanju trudimo očistiti svoja srca vsake navlake, da lahko vanje vstopi naš Odrešenik.

Med bloki stanovanjskega naselja v Ljubljani, v katerem sem odraščala, na velikonočno jutro odmeva zvonjenje, ki spremlja procesijo majhnega župnijskega občestva. Tudi od tam tako prihaja vesela novica v številna srca, ki so jo pripravljena sprejeti.