Papež Frančišek poziva, naj živimo v veseli zavesti: "Bog je z menoj"
Cerkev po svetu | 11.03.2018, 15:12 s. Brigita Zelič
Mineva 60 let, odkar se je papež Frančišek pridružil Družbi Jezusovi. Posvečen je bil 11 let pozneje. A tega pri današnjem opoldanskem nagovoru na Trgu sv. Petra v Vatikanu ni omenjal. Med množico romarjev na trgu so bile številne skupine s svojimi transparenti ter Brazilci s svojo dobro prepoznavno zeleno-modro zastavo. Posebno vzdušje veselja pa so med prisotne prinesli birmanci iz italijanskega Tivolija, ki so ob papeževem pozdravu v sinje nebo spustili na stotine rdečih balonov.
Četrto postno nedeljo imenujemo tudi »nedelja veselja«. K veselju nas namreč v vabi prvi odpev pri sveti maši. Papež Frančišek je v opoldanskem nagovoru pojasnil vzrok tega veselja, ki temelji v Božji ljubezni do človeštva.
»Razlog je velika ljubezen Boga do človeštva, kakor nam nakazuje današnji evangelij: ’Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje’ (Jn 3,16). Te besede, ki jih je Jezus izrekel med pogovorom z Nikodemom, povzamejo sporočilo, ki je v središču krščanskega oznanila. Tudi, ko se zdi, da je situacija brezupna, Bog deluje in ponudi človeku rešitev in veselje. On namreč ne opazuje od daleč, ampak vstopa v človeško zgodovino, se vpleta v naše življenje, da bi ga s svojo milostjo poživil in ga rešil.«
V nadaljevanju je sveti oče povabil, naj prisluhnemo temu oznanilu in zavračamo skušnjavo, da bi se imeli za nepremagljive in bi hoteli živeti brez Boga, zahtevati zase absolutno neodvisnost od njega in njegove Besede. Ko pa znova odkrijemo pogum, si uspemo priznati, da smo le krhki ljudje s svojimi mejami. Ob tem je papež Frančišek opozoril na nevarnost, da bi nas ob tem odkritju zajela tesnoba, zaskrbljenost za jutrišnji dan ter strah pred boleznijo in smrtjo. Mnogi namreč pot izhoda iščejo v nevarnih bližnjicah, kot je to tema mamil, vraževerja in magičnih obredov. Spodbudil je torej k prepoznavanju lastnih meja in slabosti, kar pa nikakor ni povod za obup, temveč za darovanje vsega Bogu, ki nam pomaga na poti ozdravljenja. On nas vodi za roko in nas nikoli ne zapusti samih, je zagotovil in povabil, naj vsakdo živi v veseli zavesti: »Bog je z menoj!« Zazrti v Križanega si to pogosto kličimo v zavest.
Opoldanski nagovor je papež Frančišek sklenil z željo, da bi Marija, ki je Mati usmiljenja, v naša srca položila gotovost, da nas Bog resnično ljubi. Naj nam bo blizu v trenutkih, ko se počutimo osamljeni in ko nas oblega skušnjava, da bi v težavah klonili. Pomaga naj nam priti do izkušnje Božjega odpuščanja, sprejetosti in ljubezni.
