Odnos do Boga in ljudi je edino, kar ima v tem življenju res vrednost.

| 06.02.2018, 09:05 Rok Mihevc

Marjana Debevec, naša radijska novinarka, je vedno ’v pogonu’. Gorivo ji daje črna čokolada (kar pokukajte v naš koš, ki je napolnjen z ovitki). Šalo na stran, njena resnično prava Hrana, iz katere črpa, je Jezus. Odnos z Njim ji narekuje tudi odnos do vsakega človeka.

Marjana, kako bi opisala sebe in svoje poslanstvo?

Sem žena, mama, kristjanka, pa tudi novinarka. Novinarstvo doživljam ne le kot poklic, ampak predvsem kot poslanstvo. V tem svetu, kjer je vse razdeljeno, kjer prevladujejo senzacije, lahko katoliški novinarji prinašamo tisto, kar šteje: upanje, ki ga daje Bog; novice, ki ljudi bogatijo in jih spodbujajo k dobremu; prinašamo življenje drugih kristjanov po svetu, njihove izkušnje in spodbude. Hkrati pa pomagamo odkrivati tudi boleče stvarnosti naše družbe, vendar v luči krščanskega upanja. To pa je velika razlika in hkrati velika odgovornost – ne podpihovati sovraštva in v ljudeh vzbujati strahu, ampak zaupanje. Katoliški novinar predvsem gradi mostove in deluje v dobro celotne družbe.

Sicer pa svoje prvo poslanstvo vidim v družini. Otroci imajo namreč samo eno mamo in mož samo eno ženo (smeh). Zato sem se odločila za skrajšani delovni čas. Opažam namreč, da otroci sedaj, ko odraščajo, še bolj potrebujejo tisto tiho navzočnost - da povejo, kar čutijo, kadar želijo. Sicer tisti trenutek zbeži ... Pred kratkim je mož prevzel urednikovanje tednika Družina in je zato veliko odsoten od doma. Zato je še toliko bolj potrebno, da jaz prevzamem večji delež skrbi za družino in sem mu tako v oporo pri njegovem delu. Srečo imava, da sva oba v istem poklicu. Zato mi je še toliko bolj v veselje, kadar si uspemo vzeti nekaj ur zase: ali smo preprosto doma ali pa se odpravimo v naravo. Ti trenutki so zame izjemno dragoceni. Da nam ni dolgčas, imamo tudi dva mačka in psico.

Moje življenje v veliki meri zaznamuje duhovnost Gibanja fokolarov. Želim namreč, da bi s svojim življenjem prispevala k uresničitvi Jezusove želje: Da bi bili vsi eno. Globoka in iskrena so tudi naša srečanja v okviru zakonske skupine v gibanju, kjer si pomagamo skupaj delati majhne korake, ki pa ustvarjajo sveto zgodbo vsake družine posebej.

Na Radiu Ognjišče si v informativnem programu že od leta 2001. Vendar je to le kanček vsega, kar narediš.

Pripravljam različne oddaje. Vedno sem sodelovala pri oddaji ’Iz življenja vesoljne Cerkve’, v oddaji ’Pogovor o ...’. Oddaja ’Svetloba in sence’ je govorila o raznih temeljnih vprašanjih človeškega življenja, občasno vodim oddajo ’Za življenje, za danes in jutri’; pripravljala sem rubriko ’Vero živim’, še vedno pripravljam ’Radijsko katehezo o družini’, občasno prispevam kaj za oddajo ’Utrip Cerkve na Slovenskem’, pripravim pa tudi kakšno oddajo, ki je sicer v pristojnosti koga drugega.

Na področju družine, zakonske zveze in spolne identitete se pogosto sliši, da bodo istospolne poroke slej ko prej uzakonjene tudi pri nas in da se nima smisla boriti proti temu. Ti meniš drugače.

Trdno verjamem, da je zakonska zveza nekaj svetega, kar pripada možu in ženi. Otroci se rojevajo iz njune ljubezni in samo tam najdejo pravo varnost, temelje za svoj čustveni, duhovni in duševni razvoj. Vse ostalo na njih pušča nepredstavljive posledice. Seveda pa to ne pomeni, da ne spoštujem vseh ljudi, tudi če imajo drugačna nagnjenja, ki so žal večkrat posledica težkih travm v otroštvu ali pomanjkanja pravega lika očeta.

Sprašujem pa se, zakaj je družbena klima med mladimi takšna, da jim je vseeno, s kom si in v kakšnem razmerju. Je mogoče razlog tudi v tem, da tisti, ki smo poročeni, ne pričujemo dovolj o lepoti poročenosti? Ne vem. Gotovo pa bi lahko naredili več in pokazali veličino, predvsem pa privlačnost družinskega življenja, ki ima res težave, predvsem pa prinaša bogastvo, polnost in lepoto, ki se ne morejo primerjati z ničemer drugim.

Kako vidiš svojo vlogo novinarke v slovenskem medijskem prostoru, zlasti z vidika zavzemanja za družino in poročanja o papežu in Cerkvi?

V tem delu vidim velik izziv in poslanstvo. Prav v tej luči pripravljam oddaje ’Radijska kateheza’, kjer pričujemo o lepoti zakonske zveze in družine v luči papeževe apostolske spodbude Radost ljubezni. Gre namreč res za izjemno bogato delo. Nisem še našla na enem mestu toliko spodbud za vsakdanje življenje z možem in otroki kot v tej knjižici.

Potem pa poročanje o papežu ... Spremljanja njegovih govorov ne doživljam le kot delo, ampak me vsakič znova nagovarja in preseneča. Zdi se mi, da nas ta papež nikoli ne pusti pri miru, v udobju lastnega življenja, ampak nas vedno znova spodbuja, da naredimo kakšen korak naprej. Predvsem pa nam daje gotovost, da nas Bog ljubi, da nas vedno čaka in nam je pripravljen odpustiti. Pri papežu občudujem tudi njegovo delo za dialog in spravo med vsemi. Čuti se, da je res oče vsega sveta in mu je mar za vsakega človeka.

Poročanje o Cerkvi bogati tudi mene. Koliko je skritega življenja in darovanja po vsem svetu! Izziv zame je najti vsaj kakšen drobec vsega tega življenja in ga posredovati našim poslušalcem. Včasih je treba povedati tudi kaj bolečega ali težkega, kot so na primer preganjanja kristjanov ali pa spolne zlorabe v Cerkvi. Če je tudi to objavljeno v želji po resnici, ki edina osvobaja, in iz spoštovanja do žrtev, potem je to edina prava pot.

Vtis imam, da si vedno »v pogonu«. Dejavna si v župniji, v gibanju Marijino delo, v zakonski skupni, že dvakrat sta z možem organizirala tudi vikend za zakonce, pričujeta v pripravah na zakon in drugje, pogosto napišeš še članek za kakšno revijo. Doma trije otroci tudi zahtevajo svojo pozornost. Kje ob vsem tem najdeš čas zase in za zakonski odnos?

Včasih je dan res prekratek. Življenje ima namreč smisel, če je darovanje. Vendar pa je darovanje tudi, če poskrbiš zase in za svoje zdravje – tako lahko namreč potem z novimi močmi spet živiš za druge. Zato se trudim, čeprav mi večkrat ne uspe, čim bolje živeti sedanji trenutek in tudi vse vidike življenja. Mislim, da Bogu molitev ni nič bolj pomembna kot igra z otroki; ali pa maša od pomivanja posode – če je to narejeno iz ljubezni.

Čas za odnos z možem si poskušam vzeti zavestno – tedenski pogovori. To sva si postavila vsaj za cilj (smeh). Enkrat letno pa greva sama nekam za ves vikend. Mislim, da je ta odnos bistven, da potem lahko iz edinosti, ki je med nama, živiva tudi na vseh ostalih frontah. Seveda »ta črni« nikoli ne počiva in te preizkuša ravno tam, kjer je najpomembnejše. Zato pa sta potrebna stalen napor in vaja, da se ljubezen v odnosu vedno bolj prečiščuje, da obstaja neko temeljno spoštovanje, da ljubezen postaja vedno bolj rahločutna. Kaj me sprosti? Hoja v hrib in plavanje. Še najbolj, če so zraven tudi mož in otroci.

Poleg vseh dejavnosti, ki sva jih našteli, si vsak dan vzameš tudi čas za mašo. Večkrat poudarjaš, da imamo na radiu milost, da imamo kapelo in v njej živega Jezusa ...

Res je. Redko kdo ima v službi priložnost imeti ob sebi živega Jezusa. Ko zjutraj skupaj s sodelavci pred Njim molimo rožni venec, položim ves dan v Njegove roke. Zaupam Mu osebe, ki jih bom srečala, in dogodke, ki me čakajo. Predvsem pa lahko rečem, da se "sončnim" v Njegovi navzočnosti. Res je ta navzočnost skrivnostna, ampak je tako zelo resnična ... Včasih zavijem v kapelo tudi v trenutkih negotovosti ali pomembnih odločitev.

Pri sveti maši (včasih je to zjutraj v Šentvidu, na radiu, največkrat pa v domači župniji) pa čutim, da sem prišla domov. Ko prejmem Jezusa v evharistiji, sploh v zadnjem času, čutim veliko hvaležnost – prej se mi zdi, kot da bi mu imela toliko povedati, ko pa pride v moje srce, mi zmanjka besed. Tako resnična je ta navzočnost. Takrat začutim, da ne potrebujem ničesar drugega, če imam Njega. Seveda se potem vrnejo stare skrbi, hitenja, negotovosti ... ampak v tistem trenutku predvsem občutim hvaležnost in mir.

V vsem, kar delaš, ti je bistven odnos. Zakaj?

Zato, ker je to edino, kar ima v tem življenju res vrednost. Vse ostalo bo prej ali slej prešlo. Odnosi ostanejo. V potrditev mi je bila papeževa kateheza o upanju (konec oktobra), da bo ostala samo ljubezen. Pravijo, da sta upanje in vera dve od temeljnih kreposti, samo za ta svet. V nebesih ju ne bomo več potrebovali. Ljubezen pa bo ostala; torej odnosi, ki so zgrajeni iz ljubezni.

Odnosi so tudi tisto, kar nas osvobaja nas samih, kar življenju daje neko polnost, kar vedno znova prinaša svežino in presenečenja. Kako bi sicer živeli kot ljudje? Odnos nikoli ni isti. Če sem z nekom zgradila odnos včeraj, ga moram danes graditi na novo. Gre za nekaj ustvarjalnega in temeljno človeškega - no, pa tudi Božjega. Zato pa je Bog Trojica - tri osebe, v odnosu. Včasih se mi zgodi, da hitim, saj se dogodki kar vrstijo eden za drugim ... Potem pa me za roko povleče eden od otrok in nekaj prosi. Ko se zazrem v njegove oči, se zavem, da je pomemben samo ta trenutek, samo odnos, ki ga gradim z njim. Vse ostalo je bolj ali manj le zunanjost. In takrat, ko se uspem ustaviti z njim, se mu zares posvetiti, ali pa seveda tudi komu drugemu, potem življenje vidim v povsem novi luči. Tudi problemi in obveznosti se zrelativizirajo. Res, ostanejo samo odnosi.

Marjanine male radosti

Svetnik oziroma svetnica, ki te navdihuje: Marija. Moja priprošnjica in moja vzornica.

Življenjsko vodilo: Ljubezen premaga vse!

Film: Gospodar prstanov ter Tiger in sneg.

Knjiga: rada imam knjige (lahko tudi izmišljene), ki govorijo o pomembnih resnicah (Apokalipsa - p. Elija; romani Tesse Afshar; pričevanja ljudi, kot so: Chiara Corbella Petrillo, Chiara Luce). Za osebno premišljevanje pa rada vzamem knjigo Meditacije – Chiare Lubich.

Pesem: Brez besed (Svetnik).

Hrana: Čokolada. :)

Prosti čas: Hoja po gozdu; če je le mogoče na Planino nad Vrhniko.

Ko stopim skozi vrata Radia Ognjišče ... me sprejmeta sproščenost in domačnost, ki vladata med nami.

Cenim: Iskrenost, odprtost, nasmeh.

Ne maram: Opravljanja in neiskrenosti.

Najljubši del dneva: večer, ko se končno lahko sprostim. :)