Izgubljamo potrpežljivost, vsi hočemo tukaj in zdaj

Oddaje | 14.01.2018, 06:00 Nataša Ličen

Ob novem enoletnem obdobju, ko sadimo svoje upe, se vprašajmo, v kaj ali kam usmerjamo svoje želje? V nakup nove tehnologije, avtomobila ali pa v domači servis odnosov, kako izboljšati odnose med družinskimi člani. Pri slednjem zadnja leta najbolj škriplje. Z razmišljanjem o tem smo začeli prvo letošnjo oddajo z Markom Juhantom, specialnim pedagogom.

Številni odnosi se kvarijo zaradi zlorabe sodobnih tehnologij

Marko Juhant: »Številni odnosi na relaciji partnerstva ali odnosov starši - otroci, stari starši in otroci ter ostalo, se slabšajo prav zaradi sodobnih tehnologij, ki omogočajo vse na pritisk, tukaj in zdaj. Na nobeno stvar ni treba več čakati. To je ena od ključnih težav. In, če moramo počakati tri desetinke, ljudje že razmišljamo, kateri drug program, nov model telefona si bomo omislili, da nam ne bo treba čakati, ampak da bo naredil takoj. Še najdlje traja, da vtipkamo, kaj hočemo.« Marko Juhant nadaljuje: »Mladina je prezgodaj spuščena med valove tehnologije, hočejo vse takoj, zakaj bi pa na nekaj čakali, če imajo možnost imeti in dobiti takoj. In, bolje je imeti takoj navidezno, kot čez dva dneva realno, resnično. Tudi potruditi se za medsebojne odnose s prijatelji, sošolci je druga pesem kot takoj zdajle poslati sporočilo s sličico, tujo ali svojo in dobiš -praktično takoj- nazaj odziv, nekdo ti napiše, da si v redu, da obstajaš, in ti si zadoščen za naslednjih dvajset minut. V redu si, obstajaš, ker si na internetu, in to je zgleda edina identiteta, da sploh si. Na internetu povemo več o sebi, kot si želimo.«

Starši imajo na voljo odnos in čustva, starši so tudi tisti, ki postavljajo meje.

»Ko se otrok na možnost odvzema tehnologije odzove nasilno, z grdimi, neobvladljivimi, divjimi besedami in morda odzivi, to pomeni odvisnost. Brez tehnologije nima občutka obstoja. Tu si moramo pomagati z institucijami, ki te stvari rešujejo. Starši nimajo druge možnosti. S sodobno tehnologijo mladi dobivajo pribežališče pred resničnostjo. Težava je, ker v svetu sodobne tehnologije ni pristnih odnosov, ko se mladi srečujejo v živo. Konec lanskega leta so Američani na dolgo listo bolezni prvič umestili izdelovanje »selfijev« kot duševno motnjo. To je zdaj uradno priznana bolezen, ker je kar veliko mladih, ki naredi do sto ali več »selfijev«, posnetkov na dan, torej ne počnejo nič drugega.« Naj bo še tako vabljiv svet sodobne tehnologije, na koncu vedno pristanemo pri pomembnosti osebnih stikov in medsebojnih odnosov.

Številni so brez cilja

»To je dolga zgodba. Vse več mladih nima cilja. Poklicno usmerjanje ni samo stvar osmega razreda in pogovora s šolsko svetovalko. Ne glede na to, katero šolo otrok obiskuje, na koncu ga vedno čaka delo. Za delo ga je treba navdušiti. Zato je tako pomembno, kaj bi otrok rad postal in kaj bi rad delal? Na začetku prejšnjega stoletja je direktor patentnega urada dejal, da je treba urad ukiniti, ker so bile po njegovem prepričanju vse pomembne stvari že izumljene. To stanje imamo mi ta hip, zdi se nam, da se ne da nič novega. Otrok mora ugotoviti, kaj je dosegljivo zanj v resničnem življenju. Hkrati danes otroci sanjarijo o stvareh, za katere vemo, da ne bodo delovale, po drugi strani pa kažejo nezanimanje za raziskovanje dosegljivega. Zmanjkuje jim časa za prijatelje, za odnose z bližnjimi, to je največji problem, ker imajo čas za vse ostalo.«

Mladi, kot vsak človek vedno, morajo imeti cilj, ki je dosegljiv. Ko vedo, kaj hočejo, običajno ni več problemov z njimi, marsikaj so pripravljeni storiti za dosego svojega cilja. Bodimo vključeni v njihovo dosego cilja, spremljajmo ga, zanimajmo se za njegove poti. Če se ne bomo izkazali kot dobra opora, jo bodo iskali tudi po svetovnem spletu. Naj sodobna tehnologija ne jemlje življenja in sanj našim otrokom.

VABILO: Prvič v Sloveniji štirje moški strokovnjaki o vzgoji

Štirje moški so se zganili in v sredo, 24. januarja ob 15. uri pripravljajo strokovni seminar  v prostorih Domus Medica v Ljubljani. O vzgoji je veliko govorjenja, precej malo dela, bolj se o njej razmišlja, preveč je teorije in premalo praktičnega ter konkretnega dela. Prepričani so, da so moški premalo vključeni v vzgojo. 

Program:

• Dr. Bogdan Polajner, psiholog in psihoterapevt o tem, kar morajo v vzgoji opraviti starši, ne more učitelj, ne šola. 
• Matej Zaplotnik, socialni pedagog o ločenem vzgajanju, kjer popustov ni. 
• O odnosu staršev do izobraževanja kot vplivu na otrokov pogled na šolanje in učinkovitost bo govoril Igor Selan, univerzitetni diplomirani pedagog.
• Marko Juhant, specialni pedagog o svežih primerih spremljanja pouka v šoli in dela v vrtcu z napotki vzgojiteljem, učiteljem in staršem.

Konkretno, kratko ter jedrnato moški o vzgoji. Prijavite se na ekipa.cmrlj@gmail.com, do 19. januarja. Več informacij tudi na čmrlj.si.