V ljubljanski stolnici maša ob srebrnem jubileju škofovskega posvečenja Alojza Urana

Slovenija | 06.01.2018, 12:51 Andrej Šinko

Ob prazniku Gospodovega razglašenja je bilo slovesno tudi v cerkvah po Sloveniji. V ljubljanski stolnici je ob somaševanju škofov in duhovnikov sveto mašo ob svojem srebrnem jubileju škofovskega posvečenja daroval upokojeni nadškof Alojz Uran. V pridigi je zbrane nagovoril ljubljanski nadškof Stanislav Zore, Uranu pa je s pismom voščil tudi papež Frančišek.

Nadškof Zore je spomnil, da je papež Janez Pavel II. 6. januarja 1993 položil roko na glavo jubilanta Urana in ga posvetil v škofovsko službo, pozneje, 5. decembra leta 2004 pa ga je umestil še za ljubljanskega nadškofa metropolita, kjer je služil vse do upokojitve leta 2009.

Nadškof Zore je poudaril, da si je Uran ob škofovskem posvečenju izbral geslo »Da oče«, s katerim je potrdil, da bo izpolnjeval njegovo voljo. »Sprejemati Božjo voljo, dragi bratje in sestre, najprej pomeni biti odprt zanjo, biti željan Božje volje. Pomeni pa tudi biti pozoren na znamenja časov in na okoliščine preko katerih gospodar časov in zgodovine s svojo skrivnostno pisavo piše pravi pomen dogodkov in dejanj.«

Nadškof Zore je pojasnil, da so priče tega sv. trije kralji, ki so iskali resnico. »Pri iskanju resnice niso zamejeni v miselni svet svojega ljudstva in tudi ne samo spise, ki so napisani v njihovem jeziku. Odprti so za sporočila, ki prihajajo od daleč, ki prihajajo od drugih kultur, ki prihajajo iz samih nebes,« je pojasnil nadškof Zore.

Ob tem je dodal, da zanje resnica ne sme ostati teorija ali ideja, ampak jo morajo odkriti, postati mora živa preko osebnega srečanja z njo. »Vemo, da jim je Bog podaril zvezdo, ki je hodila pred njimi. Bili pa so tudi trenutki, ko je zvezda zbledela, a to jih ni prestrašilo in še manj odvrnilo od iskanja poti.« Tako so v mestu, ki je bilo prestrašeno vseeno izvedeli, kje naj iščejo njega zaradi katerega so se podali na pot. S tem pa postali tudi priče najsvetejšemu daru Boga človeštvu.

Nadškof Zore je ob tem povabil, da tudi sami postanemo služabniki Božjega razglašenja in se trudimo, da človeštvo spozna s kako neizmerno ljubeznijo ga je Bog ljubil, ko je zanj daroval svojega edinorojenega sina.

Jubilant Uran: Hvala staršem in sodelavcem

Nadškof Zore je jubilantu Uranu v zahvalo za opravljeno delo podaril repliko prstana škofa Antona Vovka. Upokojeni nadškof Uran pa se je nato zahvalil za 25. letnico delovanja v škofovski službi. Poudaril je, da to ne bi bilo mogoče brez izjemne ljubezni mame, ki je zaupala v Gospoda, pa tudi očeta, ki mu je pri šestih letih pokazal, kaj pomeni vera. Prav tako se je zahvalil škofom in nadškofom ter drugim sodelavcem. »Vseskozi v 25-ih letih sem imel veliko zvestih sodelavcev in tihih podpornikov, ki so me spremljali v dobrem, pa tudi v težkih trenutkih, v katerih spoznaš prave prijatelje pa tudi človeško slabost in nemoč.« Še danes pa se zahvaljuje tudi svetemu Janezu Pavlu II., da mu je izkazal zaupanje.

V pismu je upokojenemu nadškofu Alojzu Uranu ob današnjem jubileju voščil tudi papež Frančišek, ki ga spremlja v molitvi in mu podeljuje apostolski blagoslov.

Celotna pridiga nadškofa Stanislava Zoreta ob 25. obletnici škofovstva nadškofa Alojza Urana

Spoštovani slavljenec gospod nadškof Alojz Uran, dragi bratje in sestre kristjani.

S to sveto mašo se Bogu zahvaljujemo za petindvajset let škofovstva mons. Alojza Urana. V sredo, 6. januarja leta 1993, ko smo kakor danes v Katoliški cerkvi obhajali praznik Gospodovega razglašenja, je papež Janez Pavel II. v baziliki sv. Petra v Rimu v svojem nagovoru spregovoril tudi besede: »Pozdravljam vas, dragi bratje, ki po Svetem Duhu ostajate v občestvu Kristusove Cerkve. Vsakega pozdravljam z ljubeznijo in spoštovanjem. Pozdravljam te mons. Alojz Uran, pomožni škof ljubljanskega nadškofa v Sloveniji« (Janez Pavel II., homilija 6. januarja 1993). Med enajstimi kandidati, ki so bili takrat posvečeni v škofe, je bil tudi naš današnji slavljenec, nadškof Alojz Uran.

Sveti oče, ki ga je množica že na njegovem pogrebu razglasila za svetnika, uradno pa je bil razglašen 27. aprila 2014, je položil roke na glavo našega jubilanta in ga posvetil v škofa. Kot je v nagovoru povedal že papež, je bil nadškof Uran najprej pomožni škof ljubljanskega nadškofa v Sloveniji. V tej službi je, bi lahko v nekem smislu rekli, nasledil pomožnega škofa dr. Stanislava Leniča, ki je umrl 4. januarja leta 1991. Pred dvema dnevoma smo obhajali obletnico njegove smrti. Ko je nadškof in pozneje kardinal dr. Franc Rode odšel v Vatikan za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja februarja 2004, je bil škofovski sedež izpraznjen. Papež Janez Pavel II. je nanj imenoval škofa Urana, ki je bil 5. decembra leta 2004 umeščen za ljubljanskega nadškofa metropolita.

Ob škofovskem posvečenju si je izbral geslo »Da, Oče«. Ta pritrditev Jezusa Očetu je vzeta iz Lukovega evangelija, kjer učenci pripovedujejo svojemu Učitelju, kaj vse so doživeli na svojem misijonskem potovanju, Jezus pa se ob poslušanju njihovih besed in opazovanju njihove vzhičenosti obrne na Očeta in se mu zahvali za njegovo skrivnostno delovanje v ljudeh. V tem delovanju se razodeva Očetova volja.

Sprejemati Božjo voljo pomeni najprej biti odprt zanjo. Pomeni biti pozoren na znamenja časov in na okoliščine, preko katerih Gospodar časov in zgodovine s svojo skrivnostno pisavo piše pravi pomen dogodkov in dejanj. Priče tega so sveti trije kralji, kakor mi radi poimenujemo današnji praznik. Modri z vzhoda predano iščejo resnico. Pri iskanju resnice niso zamejeni v miselni svet svojega ljudstva in tudi ne samo v spise, ki so napisani v njihovem jeziku. Odprti so tudi za sporočila, ki prihajajo od daleč, ki prihajajo iz drugih kultur, ki prihajajo s samega neba. Njihovo iskanje resnice je polno odprtosti, polno širine.

Zaradi iskanja resnice se odločijo, da gredo na pot. Zanje resnice ne sme ostati teorija, zapisana v starodavnih znamenjih, ne sme biti ideja, ubesedena skozi rodove, ne sme biti zgolj pričakovanje izpolnitve davnih prerokb. Ne. Oni morajo na pot. Resnico, ki so jo zaslutili, morajo tudi odkriti. Resnica mora postati živa preko osebnega srečanja z njo.

Vemo, kod vse jih je vodila pot. Vemo, da jim je Bog podaril zvezdo, ki je hodila pred njimi. Bili pa so tudi trenutki, ko je zvezda zbledela. A to jih ni prestrašilo. Še manj odvrnilo od iskanja in od poti. Začeli so vpraševati. S svojimi vprašanji so vznemirili, še več, prestrašili so Heroda in ves Jeruzalem z njim.

Ravno v Jeruzalemu pa se je ponovno pokazalo čudovito Božje delovanje. Mesto, ki se je prestrašilo besede o novorojenem kralju, je vendarle Modrim z Vzhoda razodelo, kje naj bi se to zgodilo. Kje naj iščejo kralja, zaradi katerega so se podali na pot. V Betlehemu v Judeji. Spet skrivnostna Božja pisava, ki skozi tolikokrat potvorjeno človeško pisavo piše resnico in vodi tiste, ki so jo pripravljeni brati, k polnosti resnice in življenja, k Jezusu Kristusu.

Na koncu poti, ko so zagledali dete z Marijo, njegovo materjo, jih je Bog po besedah papeža Janeza Pavla II. v homiliji ob posvečenju naredil za »priče najsvetejšega Daru, ki ga Bog podarja ljudem: v skrivnosti učlovečenja Bog Oče podarja človeštvu svojega edinorojenega Sina, ki je enega bistva z njim. V besedi, ki je meso postala, je ljubezen Boga samega postala vidna: 'Bog je namreč tako vzljubil svet, da je dal zanj svojega edinorojenega Sina' (Jn 3,16). Modri so se poklonili pred navzočnostjo te najsvetejše skrivnosti. Čeprav njihove oči vidijo samo novorojeno dete, jim luč, ki jih vodi, pomaga, da spoznajo to, česar oči ne morejo zaznati: pomaga jim da dojamejo najsvetejši dar, ki ga Bog podarja človeštvu. Na ta najsvetejši Dar odgovorijo s svojim osebnim darom, ko Jezusu izročijo zlato, kadilo in miro – preproste simbolične darove, ki izražajo skrivnost Kralja, kateremu 'so vsi narodi dani v dediščino' (prim. Ps 2,8).«

Ko se v tej slovesni sveti maši Bogu zahvaljujemo za darove, ki jih je Cerkvi v Sloveniji in Slovencem po svetu naklonil po škofovskem služenju gospoda nadškofa Alojza Urana, odkrivamo, da smo tudi mi povabljeni na pot, okrepljeni z znamenji, ki nas spremljajo, vodeni po sporočilih, ki jih navdihuje Bog, in nagrajeni s srečanjem, ki spremeni naše življenje. Prav je, da se vprašamo, vsak samega sebe, če smo pripravljeni sprejeti napor iskanja in potovanja. Če smo se pripravljeni dvigniti s kavča, kakor nas spodbuja papež Frančišek, in kreniti k odkrivanju in izpolnjevanju Božje volje. Če smo pripravljeni stopiti z balkona, kakor nas slikovito vabi isti papež, če smo pripravljeni nehati biti samo gledalci in se podamo med ljudi, ki hodijo po ulici, po kateri se sprehaja naš Gospod. Ne smemo namreč pozabiti, da se čudež odkritja in spoznanja zgodi na koncu, ne na začetku poti. Ne smemo tudi pozabiti, da tisti, ki ostanejo ob poti kljub vsemu, kar vedo, ne doživijo srečanja z Jezusom.

Dragi slavljenec, dragi bratje in sestre. Naj tudi za sklep svojega razmišljanja uporabim besede sv. papeža Janeza Pavla II.: »Kakor Modri z Vzhoda bodite tudi vi služabniki Božjega razglašenja. Prinašajte k nogam Božjega Odrešenika dar krščanskega ljudstva, se pravi darove svojih krajevnih Cerkva skupaj s svojim pastirskim prizadevanjem.

Na ta način naj se vedno bolj razodeva presveti Dar, ki ga je Bog v Jezusu Kristusu naklonil svetu. Naj človeštvo spozna, s kako neizmerno ljubeznijo ga je Bog ljubil, ko si ni pomišljal zanj darovati svojega edinorojenega Sina.« Amen.

msgr. Stanislav Zore OFM, ljubljanski nadškof metropolit