Konec molka
Oddaje | 14.12.2017, 18:00 Nataša Ličen
V veselem in radostno razpoloženem predprazničnem decembru ni vsem prijetno pri duši. V dneh, ko je večina v varnem in ljubečem zavetju svoje družine, posamezniki trpijo in podoživljajo izgubo najbližjih, ki so si zaradi nevzdržnega trpljenja, rojenega iz številnih razlogov, sodili sami. Osemnajstega novembra smo letos prvič tudi v Sloveniji obeležili Mednarodni dan solidarnosti z družinami, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega.
Mag. Violeta Irgl, specialistka zakonske in družinske terapije, ustanoviteljica in direktorica Inštituta za okrevanje po travmi, psihoterapijo in svetovanje Rahločutnost ter pobudnica in ena od organizatorjev mednarodnega dneva v Sloveniji: »V naši domovini smo močno obremenjeni s samomorom, zato se je treba vprašati, od kod ta več desetletni molk? Nevroznanost v zadnjih desetletjih odkriva, kako huda travma je samomor bližnjega. Značilnost travme pa je, da človeka utiša, mu vzame glas, človek obmolkne in si ne ve pomagati. Tudi okolica je prestrašena, ne ve kaj in kako povedati, ne zna pristopiti. Tako ostane le molk. Travma, ki ni izgovorjena, povzroči veliko škode na živčnem sistemu, na možganih, v odnosu do sebe in do drugih ljudi. Če pa lahko spregovorimo, pa se razbremenimo in travma nima tako hudega vpliva na nas in nima tolikšnih posledic. Zato je tako pomembno govoriti.«
Konec novembra je izšla knjiga »Konec molka: kako naj otroka, ki doživi travmatično izgubo matere ali očeta, podpremo in mu pomagamo«, avtorice mag. Violete Irgl in soavtorice Jane Debeljak. Knjiga je prepotrebna, saj Slovenija nujno potrebuje takšno delo za razumevanje doživljanja družin in predvsem otrok.
Andreja Verovšek na Zavodu Med.Over.Net vodi projekte in pripravlja tudi niz prispevkov z napotki za žalujoče in tiste, ki se z njimi srečujejo. Pravi, da predvsem okolica lahko veliko pripomore k okrevanju. »Ljudje so o samomoru na našem forumu govorili zelo med vrsticami. V lanskem letu se je z izgubo in s stisko zaradi samomora srečalo približno 370 družin. V preteklih letih še veliko več. Vsak dan torej več kot ena slovenska družina izgubi bližnjega, ker si sodi sam. To nas uvršča na visoko mesto med narodi sveta in kliče po solidarnosti, razumevanju in podpori širše javnosti. Problem ni samo to, ker prizadeti ne spregovorijo, ampak tudi vsi ostali ne vemo, kako se odzvati. Zato pri Zavodu raziskujemo, kako sploh spregovoriti, kaj reči prizadetim, kaj si želijo slišati, … da bomo vedeli in znali biti v oporo.«
Smrt bližnjega družinskega člana zaradi samomora je huda travmatična izkušnja, ki v družini povzroči hudo krizo in stisko. Družinski člani doživijo šok, so zmedeni, pretreseni in primanjkuje jim informacij. Izguba bremeni. Lahko pusti posledice, kot so stresne motne, depresija, občutek krivde, strah, samodestruktivno vedenje, upad motivacije na številnih področjih in drugo.
Anja Klančar: »Človek se zapre v svoj svet in res je težko, ko ostanemo sami. V otroštvu sem izgubila mamo, pozneje še očeta. Šele po nekaj letih sem bila sposobna spregovoriti. Nisem se imela na koga ali na kaj opreti. Finančno nisem bila močna za terapije in je v osnovi zame poskrbelo javno zdravstvo. Bilo je nekaj. Človek gre proti sebi samo kadar močno trpi.«
Pri preprečevanju samomora je zelo pomembna odprta komunikacija v družbi, s katero razbijemo mite o samomoru in zmanjšujemo stigmo. Biti za nekoga, ki je v stiski, biti z njim in ob njem, lahko reši življenje ali olajša stisko.
Kam po pomoč?
Klic v duševni stiski 01 520 99 00
Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik 116 123
TOM, telefon otrok in mladostnikov 080 12 34
Slovensko društvo Hospic
Spletna svetovalnica za mlade www.tosemjaz.net
