Nasilje je klic na pomoč

Sociala 17. 08. 2017, 11:32 Nataša Ličen

V oddaji »Za življenje, za danes in jutri«, ko se vsako drugo soboto v mesecu posvečamo vzgojnim zadregam, smo po dolgem času gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, v studiu pa se nam je pridružila tudi vzgojiteljica predšolskih otrok Mateja Teja Bučinel. Skupaj sta napisala knjigo z naslovom Mali nasilnež. Ob razlagi in resničnih primerih ob knjigi spoznamo, kaj tiči v ozadju agresivnega in nasilnega vedenja otroka. Neprimerno obnašanje lahko spremenimo, a ukrepati je treba takoj, poudarja Marko Juhant.

Marko Juhant: »Pri otrocih, če želimo spremembo, je treba pravi trenutek ujeti čas. Naredimo red čim prej, začnimo pa pri sebi. Množica informacij, ki jih starši dobijo, najpogosteje preko interneta, o tem, kako vzgajati, kaj bo pomagalo, da odženemo slabe navade in neprimerno vedenje pri otrocih, pogosto povzroča zmedo. Na spletu, saj vemo kako to gre, dobimo najbolj popularni odgovor, najbolj bran, ne pa nujno tudi najboljšega in najučinkovitejšega za našega otroka. Pogosto manjka izkušenj. Najbolj me vznemiri, ko nasvete delijo ljudje brez izkušenj. Teoretično je najlažje svetovati, a ob tem naletimo na kup težav. V ozadju morajo biti izkušnje in konkretne meje. Vedno se sprašujem, ali vem dovolj, kaj še lahko spoznam in odkrijem, kako delajo ostali strokovnjaki, do kakšnih zaključkov prihajajo, raziskujem, berem, sledim tudi drugim, a nazadnje pri meni vendarle premaga praksa.« 

Mateja Teja Bučinel: »Prevečkrat žal opažamo, da preden starši spoznajo in si priznajo, da ima njihov otrok težave, preteče veliko časa. Običajno potem preko interneta iščejo hitro pomoč. Pozabljajo pa pogledati vase. Rešitev težave je lahko v njih samih. Kaj smo zagrešili, da je naš otrok takšen, kot je? Knjiga Mali nasilnež je v pomoč vsem tistim, ki so opazili kakršnokoli nesprejemljivo vedenje pri otroku. Knjiga nam pomaga prepoznati svoj delež odgovornosti v razmerah, do katerih je prišlo in ki nam niso všeč.«

Marko Juhant: »Nekateri starši se preveč vtikajo v otroke. Vršijo pretirani nadzor. Nadzirajo, a težko bodo ustrezno ukrepali, če ne ločijo agresije od nasilja. Kakšna je razlika med nasiljem in agresijo? Ko otrok želi prvič narediti stvari po svoje, se upira staršem. To je agresija, ki ostaja vse življenje. Agresija je, ko želimo poskrbeti za svoje potrebe, brez da škodujemo drugim. Agresija ni nasilje. Lahko smo pri tem včasih malo nerodni, uporabimo malo preveč sile. Toda, to ni nasilje. Nasilje je, ko drugemu hočemo škodovati, mu povzročiti slab občutek, narediti škodo, mu privoščimo slabo. Dokler te želje, drugemu škodovati, ni, to ni nasilje. Gre za agresijo, ki je lahko zelo nerodna, zadaj je skrb zase, zato nas tukaj čaka učenje, kako poskrbeti zase, da ne prizadenemo druge. Pri nasilnežu pa nas čaka prevzgoja. Nasilje je veliko hujša stvar od agresije.«

Mateja Teja Bučinel: »Bolj izražene agresije in nasilja danes videvamo več. Za vsakim takšnim dejanjem stoji frustracija. Otroci so danes vajeni, da se jim takoj ustrežejo želje, ne počakajo, vedno imajo prav in so center pozornosti ter dogajanja. Jasno je, da niso opremljeni z veščinami, ki bi jim pomagale premagati frustracije in reagirajo nasilno, ker drugih orodij ne poznajo. Navkljub temu, da se otrok vede nasilno, v njem slej ali prej prevlada potreba po sodelovanju.«

Knjiga je na voljo tudi preko spletne strani https://čmrlj.si/