»A jaz jo kolnem, pomlad …«

Slovenija | 02.06.2017, 15:20 Marta Jerebič

Nedavno sem bil na koncertu dekliškega pevskega zbora, ki ga sestavljajo dijakinje škofijske klasične gimnazije. Občutki ob kakovostnem petju so bili naravnost nadrealistični. Nekaj pretresljivega je bilo v tem, kako popolno so zazvenele premnoge fraze, kakšno vodljivost in posledično zlitost so pevke ustvarjale znotraj raznolike glasbene literature in kakšen zavidljiv, zrel nivo so ta pravzaprav še najstniška grla dosegala tudi v splošnem. Pa vendar je vzvišene občutke celo v najbolj dovršenih trenutkih spodkopavalo neko trpko glodanje ...

Omenjena je bila besedica vodljivost. Ta ob modnem poveličevanju uporništva nima prav visokega socialnega statusa. Rezervirana je za nesamostojnost, čredništvo, nazadnjaštvo. Zato je pevski zbor morda primeren kontekst, da nanjo pogledamo nekoliko drugače, saj si tu poslušljivega rezultata brez poslušnosti dirigentu ni mogoče misliti. Razgledan pevec si tudi na koncertu lahko misli svoje o interpretaciji, o skladbi, o avtorju ali zborovodji, a natančno ve, da če hočejo učinkovito izvedbo, se mora podrediti.

Vprašanje, ki se nam zastavlja, je, ali je glasbeni sestav edina skupina ljudi, ki ve, da se mora za uspeh držati nekih načel in dihati kot en organizem. Seveda ne. Drugo vprašanje je, ali je notni zapis posrečeno zloženih melodij edina stvar na svetu, za katero se splača stopiti skupaj ter jo zbrano in ubrano izvajati. Seveda ne. Tretje vprašanje je še bolj preprosto: ali je za najstnika samoumevno prepevanje v pevskem zboru? Ni. Povprečnega mladostnika zanima vse kaj drugega.

Vsi se strinjamo, da je petje prekrasna stvar, ki je dana človeštvu, a njegovega osrednjega poslanstva vendarle ne izpolnjuje. Dekalog ne govori o petju. Blagri prav tako ne, tudi Kristusova zapoved ljubezni ne. Prepevalo se mi je in mi niste dali zbora –, to ni postavka, ki bi bila napovedana za poslednjo sodbo. Prav tako petje izpuščajo različne konvencije, denimo o človekovih pravicah itn. A hvala Bogu se kljub temu najdejo ljudje in ustanove, ki se zavedajo pomena umetnosti.

Bega nekaj drugega. Tisto vprašanje o mladih, o najstnikih v zboru. Rekli smo, da najstnika zborovsko petje samo na sebi ne privlači. Pa jih je vendar mogoče navdušiti, da zmorejo disciplino in vztrajnost, prisluhnejo, se podredijo, se poglabljajo v skladbe in jih vedno znova doživeto izvajajo. Pri omenjenem nastopu je bilo videti, da so pri stvari stoodstotno, vsak do svojega zadnjega vlakna. Impozantna je ta slika, kako dovzeten je mlad človek, če se mu nekaj posreduje predano in navdušeno, če ima za neko stvar vodstvo zavoda skupaj z učitelji posluh. In tukaj nas čaka še četrto vprašanje: ali je glina, naj je še tako odlična, odgovorna za to, v kaj jo oblikujejo?

In smo zopet pri (so)razmerjih. Kaj je bolj pomembna dejavnost, kaj manj pomembna vrednota in kaj naj čemu služi ...? Tematika je zasnovana široko, a mi hočemo k bistvenemu. Če ostanemo v prostorih škofovih zavodov, nas mora te dni neprenehoma spreletavati srh, saj je spet obletnica slovenske tragedije, ki se je je velik del odvijal prav v tej stavbi. Je dijake kdo pripravil za ta srh? Koliko četrtih letnikov je bilo zvezanih z bodečo žico, strpanih na tovornjake in odpeljanih v samotno smrt sredi sovraštva? Je v samostojni Sloveniji na tej gimnaziji sploh že maturiralo toliko dijakov? Bi vesoljna Slovenija kar molčala, če bi se našel nekdo in še vse te maturante pometal v kraške jame in jih zasul, ker so škofijci? Bi kdo povzdignil glas? Ga povzdigujejo omenjeni maturanti za svoje pobite vrstnike? Ga mi? Kdo je odgovoren? Glina? Vidite, iz teh vprašanj izvira tisto glodanje, ki je grenilo užitek ob prepevanju dekliškega zbora. Kot tisti Majcnovi verzi o Kočevskem Rogu, ki najprej slikajo bajno pomlad, potem pa to krasoto prekolne strašna bolečina.

Na tisočih fantih so se pred sedmimi desetletji v najbolj grobem smislu začeli uresničevati preganjanje, mučenje, zasramovanje, smrt in tudi vse hudo zoper njih lažnivo govorjenje. Kristus jih je sicer blagroval, ker je videl njihovo nebeško plačilo, a to nam ne prinaša prav nobenega odpustka. Nas k dejanju zavezujejo njegove besede iz poslednje sodbe: karkoli storimo tem najbolj mučenim, ponižanim in klevetanim, njemu storimo. Kar je še središčnih in zavezujočih evangeljskih besed, so vse v sozvočju s tem eshatološkim kriterijem. Ti naši bližnji bi morali biti program za nas vse in za vse naše ustanove, začenši z župnijami in šolami. Če nam ni do odlašanja, nas za mali korak čakajo naši mučenci v Kočevskem Rogu: danes zvečer z mašo in celonočnim bedenjem pred Najsvetejšim, jutri pa z vseslovensko spominsko slovesnostjo.