Škof Glavan pod Krenom: Tu se zbiramo, da bi molili, da se nikoli več kaj takega v našem narodu ne bi ponovilo
Slovenija
Možje, ki so v breznu pod Krenom izgubili življenje, so vzor ljubezni do domovine, ki jo danes vodijo in uničujejo tisti, ki je niso hoteli, je na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu dejala osrednja govornica, publicistka Helena Jaklitsch. Dodala je, da nam zgled pobitih nalaga odgovornost do naroda, ki se ji ne smemo izogniti. Pred kapelo Božjega usmiljenja ob grobišču pod Krenom v Kočevskem rogu je dopoldne potekala spominska slovesnost za žrtve revolucionarnega nasilja. Slovesnost se je začela s sveto mašo, somaševanje je vodil novomeški škof Andrej Glavan, ki je v pridigi poudaril, da je pravilna pot v tem procesu sprave pot spominjanja
"Molili bomo in trkali na Marijino brezmadežno Srce, saj je danes 1. sobota v mesecu. Letos, ob 100-letnici fatimskih dogodkov, se spominjamo, da je Marija v Fatimi govorila, da se lahko zlo, ki ga je začela brezbožna revolucija v Rusiji in se je kot povodenj razširila po vsem svetu, tudi k nam, premaga le z molitvijo in prostovoljnimi žrtvami za grehe in vse zločine. Ona, ki je mati vseh, tako Abela kot Kajna, vseh, ki so zagrešili zločine in mati žrtev vseh revolucij, tudi teh, ki se jih danes spominjamo, lahko posreduje, da bi znali odpuščati, delati in moliti in nekaj narediti za spravo. Zato smo se danes odločili za mašo v čast Marijinemu brezmadežnemu srcu. Samo to je pot: spominjanje in sprava. Sicer se nezaslišana tragedija, n. pr. Barbarin rov – ki so Pompeji totalitarnega komunističnega režima, kot je to tragedijo označil strokovnjak sodne medicine prof. Balažic. To, kar se je dogajalo, pravijo, presega vse podobe in domišljijo Dantejevega pekla," je poudaril škof Andrej Glavan.
Nadaljeval je, da se v Kočevskem rogu "zbiramo, da bi molili in z molitvijo odpirali oči za resnico in potrebnost sprave, da se nikoli več kaj takega v našem narodu ne bi ponovilo. Muzeji v Auschwitzu ali Dachauu ali pa pričevanja o zločinih pri nas, ker podobnega muzeja za ta povojna hudodelstva pri nas še ni, imajo namen, da ta zavržna dejanja ne preidejo v pozabo. Vemo, da resnica slej ko prej pride na dan, če ne prej, pa po 100 letih, kot je bil zločin-genocid nad Armenci. A vendar ima misel (Georgea Santayana) svojo težo: »Ti, ki se ne spominjajo zgodovine, so obsojeni, da jo ponovno doživijo.« Zato sem bil zgrožen in predvsem žalosten, ko sem bral izjavo predsednika borčevske organizacije na internetnem Dnevniku: »Sprave ni in je ne bo in je ne sme biti. Edino, kar lahko dosežemo, je, da po zgodovini ne kopljemo, temveč pustimo, da se stvari pomirijo.« Verjetno je hotel reči, da se zločini pozabijo."
Na slovesnosti po sveti maši je Helena Jaklitsch poudarila, da na takem kraju ni dovolj molčati, ampak je potrebna beseda. Na tej zemlji je slovenski narod dobil svoje mučence, ki so svojo kri darovali za domovino brez revolucije in brez totalitarizma, da bi lahko bila svobodna. Ob tem se je govornica vprašala, kdo so bili ti možje in fantje, katerih smrt se je vsa ta desetletja, ko nismo imeli svobodne domovine brez totalitarizma, zdela zaman. V njihovem življenju in smrti je po njenih besedah nekaj svetega in drugačnega.
Ko je bilo treba, so pokazali pogum in se uprli tistim, ki so za vsako ceno hoteli oblast, "predvsem za ceno naroda, iz katerega so sami izhajali pa vendar jim ni pomenil nič", je izpostavila. Takrat so fantje in možje pokazali neomajen pogum in se borili za svoj narod. "Vedeli so, da ne vstopajo v enakovreden boj, saj niso bili pripravljeni zahrbtno moriti nedolžnih in lagati preživelim," je dejala Jaklitscheva.
Raje so tvegali svoje življenje, kot da bi se odpovedali svojim idealom, ki so bili Bog, narod in domovina, je dodala. Tako so po njenih besedah vsem vzor zvestobe veri, ki je bila najmočnejša takrat, ko so umirali, ter ljubezni do domovine, ki jo sedaj vodijo in uničujejo tisti, ki je niso hoteli. "Ni prijetno gledati, kako jo izčrpavajo, zavirajo njen razvoj ter zabrisujejo meje med totalitarnim in svobodnim," je poudarila. Dodala je, da je tako moč zgroženo opazovati, kako vrhovno sodišče daje legitimnost nekemu dogajanju, ki mu pravijo kočevski proces, "v resnici pa je šlo za podobna grozodejstva, ki jih izvaja Islamska država". Po njenem prepričanju je težko imeti rad tako zlorabljeno državo.
Danes, ko ni nič več sveto, ko družina ni več družina, ko je ljubezen do domovine le pojem za nestrpnost, je po njenem mnenju potreben njihov zgled. Prav zaradi tega nima nihče pravice reči, da se nič ne da. Njihov vzor nam namreč nalaga odgovornost do naroda in domovine, je še poudarila osrednja govornica.
Slovesnosti, ki sta jo pripravili župnija Kočevje in Nova slovenska zaveza, so se udeležili tudi nekateri predstavniki slovenskega političnega življenja, ki so ob brezno položili vence. V imenu predsednika republike Boruta Pahorja je to storila garda Slovenske vojske. Med udeleženci so bili tudi predsednikov svetovalec Boštjan Žekš, poslanca SDS Jože Tanko in Branko Grims, generalna sekretarka SDS Alenka Jeraj, poslanca NSi Iva Dimic in Jožef Horvat ter predstavniki SLS.
