Stopimo na pot ponižnosti

Radijski misijon | 04.04.2017, 18:49

Lazarist dr. Peter Žakelj je v popoldanskem nagovoru razmišljal »O ponižnosti in o grehu«. Slišali smo, da danes ni ravno moderno govoriti o ponižnosti in o grehu. Najbrž je za marsikoga to preživeta tema, nekaj kar je bilo odraz določene pretekle dobe, ki smo jo presegli. Tako se zgodi, da celo v Cerkvi vernik dobi vtis, da je ponižnost lastnost šibkih in nepomembnih, besedo greh pa celo duhovniki radi zamenjajo z besedo napaka.

Pa vendar je ponižnost ena temeljnih Jezusovih drž. Če verujemo, da je Jezus Kristus resnično razodeti Bog, potem je jasno, da tudi ta Jezusova krepost ni nekaj, kar naj bi romalo v staro šaro. Prepričan sem, da je pomembna in aktualna tudi danes. Še več, je odgovor na naš nemiren svet.

Ponižnost je danes v krizi, v kolikor je v krizi pristna vera.

Biti ponižen, ne pomeni biti brez hrbtenice, ne pomeni ne imeti svojega stališča. Resnično ponižen je lahko le tisti, ki globoko v sebi ve, koliko je vreden in se zato ne potrebuje povzdigovati nad druge. Ponižnost torej ni ne potuhnjenost, ne nevera vase, ne osladnost. Ponižnost je globoka notranja moč. Resnično ponižen je lahko le tisti, ki globoko v sebi ve, koliko je vreden in se zato ne potrebuje povzdigovati nad druge. Prava ponižnost se napaja v veri, da nas Bog ljubi in skrbi za nas. Jezus si je za svoje življenjsko vodilo pravzaprav vzel ponižnost, prihaja kot služabnik in ne kot gospodar.

Ponižnost je pomembna krepost tudi danes.

Vodi nas do prave vrednosti, ki jo lahko najdemo samo v Bogu. Še več, ko zaupamo, da smo ljubljeni božji otroci, je ponižnost tista drža, ki nam pomaga da se zmoremo upreti skušnjavi samovolje, pomembnosti in sebičnosti. Ponižnost je tudi za nas danes krepost, ki nas odpira Svetemu Duhu. K prenovljeni ponižnosti nas je pozval tudi Papež Frančišek: » … Kako bi se izboljšalo družinsko življenje, če bi vsak dan živeli tri preproste besede: »smem«, »hvala«, »oprosti«.«

Kaj je greh?

Če gledamo na greh v luči prilike o izgubljenem sinu, vidimo, da največji greh ni tavanje v iskanju svobode, ni to, da smo naredili nekaj narobe, ampak je večji greh obupovanje nad življenjem, utapljanje v krivici, da se svet ne vrti okrog nas in v nesreči, ker se drugemu vedno godi bolje kot nam. Peter Žakelj je razmišljal tudi o spraševanju vesti in o glavnih grehih. Povabil nas je, da pomislimo kakšna pot je On, kakšna resnica in kakšno življenje, ter kako te iste podobe v sebi udejanjamo mi.

Kako spoznati svoj greh?

Ob podobi Jezusa, ki je pot, Resnica in življenje, tega ne bo težko najti. Vprašajmo se: mar ni v nas vedno živa skušnjava, da bi se postavljali nad druge in se imeli za boljše od njih? Mar ni v luči Jezusa, ki je Resnica sama, prav lahko prepoznati našo zlaganost.

Stopimo na pot ponižnosti

Kako težko je biti majhen, še takrat ko resnično nismo tako pametni kot naš bližnji, kaj šele, ko mogoče bližnje v čem prekašamo. A Bog je postal majhen, da bi nam bil blizu. Kako lepo povabilo k spoznanju našega greha napuha, mogoče prezira. Povabilo na pot spreobrnjenja, na pot ponižnosti.