Umrl Michael Novak, teolog kapitalizma

Svet 20. 02. 2017, 14:35 Marta Jerebič

V 83. letu starosti je v petek v Washingtonu umrl katoliški mislec Michael Novak, ena najpomembnejših osebnosti v razpravi o odnosu med katolištvom, ekonomijo in družbo ob koncu 20. in začetku 21. stoletja. Bil je zagovornik povezovanja med katoličani in republikanci v dobi Ronalda Reagana. V središču njegove misli je bil človek, njegova svoboda, delavnost in ustvarjalnost. Sanjal je kapitalizem s človeškim obrazom. Večinoma se je strinjal s filozofijo Janeza Pavla II., kritiziral pa je nekatere strani v družbenem nauku Benedikta XVI. in Frančiška. Pri slednjem se je kritično odzval predvsem na njegove besede, da takšna ekonomija ubija. Po Novakovem mnenju bi papež lahko imel prav, če bi se njegove besede nanašale samo na Argentino oziroma največ na Latinsko Ameriko.

Michael Novak je zagovarjal demokratični kapitalizem kot tisti politično-ekonomski sistem, ki je najbolj sprejemljiv in najbolj združljiv s krščanstvom, zlasti katolištvom.

Kot je za vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano zapisal italijanski filozof Rocco Buttiglione, je bil Novak prepričan, da je svobodna iniciativa motor ekonomije in družbe, ni zaupal državi, bil je nasprotnik socializma in teologije osvoboditve. Katoličane je poskušal prepričati, da v vsem sprejmejo tržni kapitalizem. Verjel je v solidarnost, nasprotoval pa je temu, da bi njegovo uresničitev zaupal državi. Bil je intelektualni protagonist v revoluciji Reagana, ki je dal moč ameriški ekonomiji in primat ZDA v svetu.

Skupaj z Richardom Johnom Neuhausom je bil morda prvi katoličan, ki so ga za intelektualnega voditelja sprejeli ne samo katoličani, ampak celoten ameriški narod.

Docent na rimski univerzi Lumsa, Luigino Bruni, je v pogovoru za Radio Vatikan pojasnil, da je treba filozofijo Michaela Novaka postaviti v kontekst: »Novak je komunizem in različne oblike državnega načrtovanja imel za intelektualne sovražnike. Če s tega vidika sovjetski komunizem primerjamo z ameriškim kapitalizmom, lahko rečemo, da slednji spoštuje številne krščanske vrednote. Če pa bi moral Novak danes oceniti sedanji kapitalizem, ki se spreminja v finančni, individualistični kapitalizem, ki postaja nova religija današnjega časa, poganska in protikrščanska, sem prepričan, da bi bil veliko bolj kritičen, kot je bil v svoji karieri.«

Ekonomist Bruni meni, da dediščino Michaela Novaka lahko strnemo v tri točke.

Prva je njegova intelektualna poštenost – nikoli ga ni bilo strah kritike.

Druga - resno je jemal religiozni temelj kapitalizma, saj so problemi in priložnosti kapitalizma teološke narave.

Tretja točka zapuščine pa je ta, da je Novak vedno opominjal, da je ekonomija preveč pomembna, da bi jo pustili samo ekonomistom. Če bi danes pripeljali več teologov, sociologov, duhovne ljudi v banke in podjetja, bi bil morda kapitalizem tretjega tisočletja bolj človeški in bližje humanizmu, ki ga je Novak sanjal in za katerega si je prizadeval.