Pomanjkljivosti oskrbe in integracije žrtev trgovine z ljudmi
Slovenija
Obeležujemo mednarodni dan odprave suženjstva. Številne žrtve trgovine z ljudmi so ujete v krog prisilne prostitucije, številni moški in ženske so izkoriščani za delo, beračenje, siljenje v izvajanje kaznivih dejanj, prisilne poroke. Vse te oblike so prisotne ne le v svetu, pač pa tudi v vseh državah Evropske unije, tudi Sloveniji. Na pomanjkljivosti pri zaščiti in skrbi za žrtve trgovine z ljudmi so opozorili v Društvu Ključ.
Slovenija obeležuje 15. obletnico boja proti trgovanju z ljudmi. 15. rojstni dan je v preteklih dneh praznovalo tudi Društvo Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi. V teh letih je pomembno pripomogel k izboljšanju in razvoju storitev, namenjenih najranljivejšim, žrtvam trgovanja z ljudmi. Pomembni premiki se kažejo tudi v zakonodajnih spremembah, ki posledično prinesejo tudi več in več obsodilnih sodb.
Podpredsednica društva Ključ Polona Kovač ob tem opozarja na dve večji pomanjkljivosti na področju zaščite in skrbi za žrtve trgovine z ljudmi. Eno je oskrba otrok žrtev trgovanja z ljudmi. »Ta ni zadostna, ni primerna. Vse , kar obstaja, je zagotovljenih približno 30 dni namestitve za te otroke žrtev trgovine z ljudmi. Kaj bi se potem zgodilo z njim, sploh ker gre večinoma za tuje državljane, sploh ni jasno. Sistemska rešitev v resnici ne obstaja.« Podobno velja tudi za otroke slovenskih državljanov, pravi Kovačeva, saj ne vedo, kako bi jih zaščitili v primeru, da bi prišlo do večjega števila primerov žrtev trgovanja z ljudmi otrok. Druga problematična zadeva je reintegracija žrtev trgovanja z ljudmi, »saj za to država ne zagotavlja sredstev in je uspešna reintegracija žrtev odvisna od tega, koliko nevladne organizacije, Društvo Ključ uspemo pridobiti donacij, da se osebe vključijo v sistem šolanja, da si aktivno iščejo zaposlitev, da se naučijo slovenskega jezika, da se vpišejo na razne prostočasne aktivnosti. Reintegracija je namreč bistvena za uspešno okrevanje in predvsem za preprečitev tega, da bi oseba ponovno postala žrtev izkoriščanja.« Pomanjkljivost reintegracije je tudi na sistemski ravni. Ko se denimo zaključijo postopki pred sodišči, oseba izgubi status žrtve trgovine z ljudmi, kar pomeni, da lahko v Sloveniji ostane le na podlagi delovnega dovoljenja ali na podlagi izobraževanja. Če na tem področju oseba ni bila uspešna, jo čaka vrnitev v izvorno državo, pojasnjuje podpredsednica Ključa. Uspešno okrevanje je tako izjemno oteženo.
Tretje področje je izkoriščanje delavcev v različnih sektorjih. »O tem se veliko govori, ni pa nič dokončno dorečenega, čeprav vsebuje elemente trgovine z ljudmi. Govori se kot o kršenju delovnopravne zakonodaje, ne pa o samem kaznivem dejanju, za katerega je zagrožena tudi zaporna kazen,« je za Radio Ognjišče povedala Polona Kovač.
Žrtve prav vseh oblik trgovanja z ljudmi namreč še vedno vse predolgo ostajajo ujete v krog izkoriščanja, predvsem zaradi izhodiščnih ranljivosti, zaradi katerih sploh padejo v kremplje trgovcev z ljudmi – revščine, dolgotrajne brezposelnosti, mladostniške naivnosti, želje po boljšem jutri. Ker so v begu iz težkih razmer pripravljeni verjeti vsem obljubam in sprejeti prav vsako ponudbo za delo.
Pomoč jim je premalokrat ponujena, možnosti za uspešno (re)integracijo in posledično preprečitev ponovne viktimizacije so omejene, storilci so premalokrat obsojeni in povpraševanje po storitvah, ki jih izvajajo žrtve trgovanja z ljudmi, ne usahne. Vse to so področja, kjer bo potrebno še veliko dela.
V Sloveniji je še vedno najbolj pogosta trgovina z ljudmi z namenom prislne prostitucije, veliko je prisilnega dela, številne so prisilne poroke, predvsem mladoletnih Rominj in Romov, saj si ne izberejo sami svojega partnerja, veliko je tudi prisilnega beračenja na ulicah velikih mest.
