Jubilej zapornikov: Upanje ni nikomur odvzeto

Svet | 06.11.2016, 13:41

Papež Frančišek je dopoldne daroval sveto mašo, ki je bila osrednji dogodek jubileja zapornikov. Med homilijo je pred več kot tisoč zaporniki poudaril, da je sporočilo današnje Božje besede upanje, ki ne razočara.

Jubilejno leto usmiljenja, ki ga je Frančišek razglasil decembra lani, se bo zaključilo čez dva tedna. Današnjega bogoslužja so se udeležili tudi zaporniki z dosmrtno kaznijo, ni pa bilo med njimi obsojenih na smrt. S slednjimi se je papež Frančišek večkrat slišal po telefonu, saj čuti do njih posebno skrb. Najprej so prestopili sveta vrata, sledil je program s pričevanji molitev rožnega venca in nato sveta maša, ki jo je na Trgu sv. Petra daroval papež.

Odlomek iz Druge knjige Makabejcev, ki govori o sedmih bratih, obsojenih na smrt, izraža vero mučencev, ki imajo navkljub trpljenju in mučenju moč gledati onstran. To je vera, ki v Bogu prepoznava izvir upanja, in ki kaže željo, da bi dosegli novo življenje. V evangeljskem odlomku pa Jezus razodeva resnično obličje Očeta, ki želi edinole življenje vseh svojih otrok.

»Upanje je Božji dar. Prositi moramo zanjo. Položeno je najgloblje v srce vsake osebe, da bi s svojo lučjo lahko razsvetlilo sedanjost, pogosto vznemirjeno in zatemnjeno zaradi mnogih situacij, ki prinašajo žalost in bolečino.« Korenine našega upanja moramo napraviti vse bolj trdne, da bi lahko obrodile sad. Imamo gotovost o navzočnosti in sočutju Boga, navkljub slabemu, ki smo ga storili. V našem srcu ne obstaja prostor, ki ga Božja ljubezen ne bi mogla doseči. Kjer je oseba, ki je naredila napako, tam je Očetovo usmiljenje še bolj prisotno, da bi vzbudilo kesanje, odpuščanje, spravo in mir. Sveti oče je nadalje poudaril – glede na to, da je šlo za jubilej bratov in sester, ki so v zaporih – da nespoštovanje zakonov zasluži kazen: in odvzem svobode je najtežja oblika kazni, saj osebo zadane v njenem najintimnejšem jedru. Pa vendar se ne sme ostati brez upanja. Eno je tisto, kar si zaslužimo zaradi slabega, ki smo ga storili; drugo pa je »dih upanja«, ki ga ne more nič in nihče zadušiti.

»Dragi zaporniki, je dan vašega jubileja! Naj se danes, pred Gospodom, vaše upanje vname.« Jubilej zaradi svoje narave s seboj prinaša oznanilo osvoboditve. Odobritev le-te seveda ni odvisna od papeža. Vendar pa je naloga, ki se ji Cerkev ne sme odreči, v vsakomur vzbujati željo po resnični svobodi. Včasih določena hinavščina pripelje do tega, da se v zapornikih vidi le osebe, ki so storile napako, in za katere je edina pot zapor. Ne pomisli se na možnost, da bi lahko spremenili življenje, zaupanje v rehabilitacijo je majhno. Toda na ta način se pozablja, da smo vsi grešniki, in da smo pogosto tudi zaporniki, ne da bi se tega zavedali. »Kadar ostanemo zaprti v lastnih predsodkih, ali smo sužnji malikov lažne blaginje, kadar se gibljemo znotraj ideoloških shem ali absolutiziramo tržne zakone, ki potlačijo osebe, v resnici ne naredimo drugega, kakor da smo med tesnimi stenami celice individualizma in samozadostnosti, brez resnice, ki rojeva svobodo.« Naperiti prst proti nekomu, ki je storil napako, ne more postati alibi, da bi skrili lastna protislovja.

Papež je v pridigi med drugim dejal, da je zapor primerna kazen za prestopnike, a morajo ti imeti tudi možnost, da se ne glede na težo svojega dejanja poboljšajo in da jim je odpuščeno. "Vsakič, ko vstopim v kakšen zapor, se vprašam, zakaj oni in ne jaz. Vsakdo lahko naredi napake. Vere v rehabilitacijo zapornikov in njihovo vnovično vključitev v družbo je malo, a na ta način pozabljamo, da smo vsi grešniki," je dejal.

Maše so se udeležili zaporniki iz Španije, Italije, Velike Britanije, Latvije, Madagaskarja, Malezije, Mehike, Nizozemske in Južne Afrike. Med njimi so bili tudi Američani, priprti v Italiji.

„Vemo, da papež zapornikom posveča precej pozornosti. Na svojih potovanjih je obiskal številne zapore, kjer je zapornikom predal sporočilo solidarnosti in upanja,“ je v četrtek dejal nadškof Rino Fisichella. Po njegovih besedah je Frančišek tudi stalno v stiku z zaporniki, obsojenimi na smrt.

Zbrane so pred sveto mašo nagovorili zaporniški paznik, katoliški duhovnik, ki je vodil postopek razglasitve umorjenega italijanskega sodnika za svetnika, obsojenec zaradi umora in ženska, katere sin je bil umorjen.