Slovenski dom Carapachay
50. obletnica carapachayskega odra
Slovenci po svetu Matjaž Merljak
Po obisku škofa Štumpfa in predsednika Pahorja se življenje slovenske skupnosti v Argentini vrača na ustaljeni tir. V Slovenskem domu v Carapachayu so medtem imeli lepo obletnico. Takole je za tednik Svobodna Slovenija v Argentini poročal Janez Žnidar.
Zgodilo se je 26. januarja 1966, ko je pod vodstvom g. Albina Petelina skupina navdušenih amaterjev otvorila Carapachayski oder z uprizoritvijo igre Janeza Jalna »Dom«. S skromnimi pripomočki, prve kulise, sešita pobarvana "žakljevina", ki jo je preskrbel rojak, ki je bil zaposlen v bližnji tovarni. Tej igri so sledile druge in to že 50 let.
Za obeležitev te okrogle obletnice so se naši igralci odločili predstaviti v slovenskem prevodu delo argentinskega avtorja Roberto Cossa »La Nona«. Prevedel jo je dramaturg Igor Lampret iz Primorskega dramskega gledališča, kjer so jo uprizorili maja 1996.
Prva predstava je bila v soboto 22. oktobra. Ob 18.30 so gledalci napolnili dvorano. Ga. Helena Žnidar je otvorila večer in nam v povzetku v številkah prikazala delo v teh letih: 29 iger z odraslimi igralci, 4 igre z mladino in 13 iger s šolskimi otroki; 10 režiserjev, nad 60 igralcev in nešteto drugih zakulisnih sodelavcev, ki so razvili in obogatili odrsko dejavnost v našem Domu.
Predsednik Doma g. Franci Žnidar je pozdravil vse navzoče, predvsem pa g. Gorazda Žmavca, ministra za Slovence po svetu in tajnika dr. Zvoneta Žigona. Med drugim se je zahvalil Republiki Sloveniji, ki zadnja leta preko Urada za Slovence po svetu sofinancira to in druge kulturne dejavnosti, ki se vršijo v našem Domu.
Nato je g. minister Gorazd Žmavc povzel besedo in izročil priznanje in zahvalo, ki ga Urad za Slovence po svetu podeljuje Carapachayskemu odru za vse delo v teh 50. letih. Priznanje sta sprejela ga. Ani Klemen in Frido Klemen. Prav tako sta ga. Ema Marušič in g. Stanko Jelen v imenu Našega Doma v San Justo izročila priznanje našim igralcem. V imenu igralske skupine iz Slovenske vasi pa je g. Ciril Jan čestital domačim igralcem in se zahvalil za obiske carapachayskih igralcev v Slovenski vasi in za vedno lep sprejem lanuških igralcev v Carapachayu.
Pri tej predstavi so sodelovali: Jože Jan - Nona, stara mati; Marta Vodnik - Anyula,njena hči; Lenči Klemen - Marija, Carmelova žena; Frido Klemen - Carmelo, Nonin vnuk; Javier Vazquez - Chicho, Carmelov brat; Tatjana Klemen - Marta, hči Marije in Carmela; Tone Komar - Francisco, kramar; Ani Klemen, šepetalka; Marjan Jan, zvok; Damjan in Tomaž Ahlin, luči; Tatjana Klemen, grafično oblikovanje; Frido Klemen, umetniško vodstvo; Jože Jan, režija.
Režiserju in umetniškemu vodji je uspelo kar dobro prikazati ozračje, v katerem živi družina italjanskih inmigrantov in njihovih potomcev srednje-nižjega sloja v Buenos Airesu tam nekje v 60. letih 20. stoletja. Igralci so se zelo dobro izkazali v svojih vlogah in ker je igra neka zmes tragikomedije-burke-groteske so izvabili pri gledalcih dosti smeha, zlasti v prizorih, kjer je izrazita takozvana »viveza criolla« bolje rečeno prefriganost buenosaireščanov. S pomočjo lučnih efektov in z vložki tango glasbe je bila menjava prizorov dobro izpeljana. Pred dvorano so bili razobešeni panoji s slikami in raznimi programi predstav, ki jih je izbral in uredil Damjan Ahlin.
Po predstavi so bili pogoščeni vsi sedanji in bivši igralci, režiserji, scenografi, zakulisni sodelavci carapachayskega odra in prijatelji ostalih igralskih skupin. Seveda pa slovesnosti ni moglo biti brez torte. Med petjem »kol'kor kapljic ...« sta upihnili svečke najstarejša domača igralka, ga. Helena Gričar in ga. Nežka Čampa, najstarejša prisotna igralka še iz domovine, saj je nastopala že leta 1939.
Obhajanje 50-letnice ni vsak dan in ker so se nekateri po dolgem času vrnili v Dom, je bila ravno prava priložnost za klepet, obujanje spominov in druženje; zato se je slavje kar lepo zavleklo čez polnoč.
