Kaj se dogaja v Turčiji?
Svet
Turške oblasti se že desetletja spopadajo s tako imenovano Kurdsko delavsko stranko; sedanja oblast, ki se krepi v rokah enega samega človeka, predsednika Erdogana, pa želi s političnega prizorišča odstraniti tudi zmerno prokurdsko Ljudsko demokratično stranko. Njena prisotnost v parlamentu je bila moteča že ob vstopu v parlament pred letom in pol.
Turško sodišče je odredilo uradno aretacijo vodilnih poslancev opozicijske kurdske Ljudske demokratične stranke, Selahattina Demirtasa in Figen Yüksekdag ter še sedmih drugih članov, ki so jih pridržali v noči na petek. Odredili so tudi pridržanje devetih novinarjev turškega opozicijskega časnika. Obtoženi so povezav s prepovedano Kurdsko delavsko stranko in v ZDA živečim klerikom Fetúlahom Guillenom. Medtem je odgovornost za eksplozijo avtomobila bombe, ki je včeraj odjeknila v turškem mestu Diyarbakir, prevzela skrajna skupina Islamska država. V napadu je bilo ranjenih več kot 100 ljudi, umrlo je osem ljudi in napadalec.
Stranka za pravičnost in razvoj, ki v Turčiji vlada že štirinajst let, je v zadnjem letu poskrbela za utrditev oblasti svojega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. Čeprav so k temu pripomogle različne okoliščine, je svojo moč v veliki meri zgradila na zaostrovanju odnosa s Kurdi, ki predstavljajo petino prebivalstva v državi. Ko je Erdoganova stranka na volitvah junija 2015 izgubila absolutno večino v parlamentu, so bili glavni krivec za to Kurdi. Njihova Ljudska demokratična stranka, ki je presegla vsa pričakovanja in kot prva kurdska stranka prišla v parlament, je dobila dobrih 13 odstotkov glasov in si zagotovila 80 sedežev v 550 članskem parlamentu. Skoraj ironično je, da večino sedežev prav na račun vladajoče Erdoganove stranke. Erdogan je v želji, da bi pridobil kurdske volivce, nekaj let pred tem spodbudil mirovni proces, v katerega je privolila tudi Kurdska delavska stranka in razglasila premirje. Slednja je mirovne pogovore prepustila zmerni Ljudski demokratični stranki, ki je februarja 2015 z vladno stranjo oblikovala deset točk za dosego trajnega miru v Turčiji. Po njih naj bi se kurdski gverilci umaknili in se razorožili, boj za avtonomijo pa bi se v celoti nadaljeval na politični ravni. Po izgubi večine v parlamentu je Erdogan načrtno prekinil vsa mirovna prizadevanja. Sestava nove vladne koalicije na njegovo veselje ni uspela, zato je za jesen lahko razpisal nove volitve. Še prej je prišlo do obnove spopadov med vladnimi silami in prepovedano Kurdsko delavsko stranko, za katero je dejal, da je le drugo ime za Islamsko državo.
Novembra 2015 je Erdoganova Stranka za pravičnost in razvoj spet slavila z absolutno večino v parlamentu. Ljudska demokratična stranka se je sicer spet prebila v parlament, a dobila le 59 sedežev, a ostala tretja najmočnejša stranka. Erdogan se s tem ni sprijaznil. Dosegel je, da je parlament maja letos, še pred državnim udarom, za 55 poslancev prokurdske stranke umaknil imuniteto pred pregonom. Ljudska demokratična stranka je julija skupaj z drugimi strankami obsodila državni udar v Turčiji, a je Erdogan ni tako kot druge opozicijske stranke povabil k pogovorom, kako zavarovati državo pred pučisti. Turške oblasti so šle ta teden še korak dlje, saj so obglavile Ljudsko demokratično stranko. Priprle so oba sopredsedujoča stranki in nekaj poslancev z njihovim voditeljem vred. Ni zanemarljivo, da je sopredsednik stranke Demirtas, ki je bil glavni pobudnik prizadevanja za dosego trajnega miru med Kurdi in oblastjo, zdaj za zapahi.
Dodajmo še, da je bilo od volitev junija lani, ko je Erdogan za nekaj časa izgubil parlamentarno večino, pridržanih več kot 5000 ljudi, povezanih s stranko, več kot 1000 jih je bilo uradno aretiranih zaradi različnih obtožb, tudi terorizma.
