VIDEO: Nadškof Stres na pogrebu žrtev iz Krimske jame: Prizadeta je naša samopodoba, naše samospoštovanje
Slovenija | 09.10.2016, 19:03
V farni cerkvi sv. Jerneja v Begunjah pri Cerknici je popoldne nadškof Anton Stres daroval pogrebno mašo za žrtve iz Krimske jame, na tamkajšnjem pokopališču je nato sledil cerkveni pogreb žrtev.
Izkop posmrtnih ostankov iz Krimske jame so začeli aprila letos, v njem pa so našli ostanke 27 trupel (med njimi dve trupli otrok in enega najstnika) ter 32 tednov starega zarodka. Tako so v grob spustili dve rjavi in eno belo krsto. Tako maše kot pokopa se je udeležil tudi predsednik republike Borut Pahor. Nadškof Stres je v pridigi v do zadnjega kotička polni cerkvi in prostoru pred njo dejal, da so žrtve iz Krimske jame vstale iz molka in krivce. „Tudi mi smo danes ganjeni in prizadeti, odkar se nam vedno bolj razkrivajo razsežnosti zločinov s katerimi je onečaščena slovenska zemlja. Prizadeti smo zaradi strahotnega teptanja človekovega dostojanstva in zločinske krutosti, ki je to dejanje spremljala. Prizadeta je naša samopodoba, naše samospoštovanje. Vsa Slovenija bi se morala zgroziti ob vsakem novem odkritju in zgodbami, ki prihajajo na dan. Ampak storilci teh zločinov so tako temeljito poskrbeli za vse, da se še danes po 25. letih demokracije in priseganja na vse deklaracije o človekovih pravicah, resnica le s težavo prebija na dan. Najprej smo zgroženi nad strahotnim trpljenjem telesnim in duševnim, ki so ga morali ti naši bratje in sestre pretrpeti preden se je ustavilo njihovo srce. Mnogi so gotovo umirali dolge ure in mogoče celo dneve. Naša domišljija je na srečo preslabotna, da bi si lahko predstavljali, kaj se je dogajala, koliko trpljenja, bolečin, žalosti in obupa so morali preboleti in prestati preden jih je smrt odrešila trpljenja in so postali deležni tiste Jezusove obljube, ko je rekel: Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami,“ je dejal nadškof Stres.
Nadškof je še dejal: "Tukaj smo, ker spričo tolikšnega gorja in zla čisto preprosto čutimo, da se moramo obrniti k Bogu, kajti krivica, ki se je dogajala, je dobesedno v nebo vpijoča. Vpije v nebo, ker nas pred obupom nad stanjem pravičnosti in resnice na svetu lahko rešuje le vera v Boga, ki zagotavlja, da bo na koncu imelo zadnjo besedo Božje odrešujoče usmiljenje in ljubezen, »saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse«. Smo tukaj, da ene in druge, žrtve in tudi rablje, izročimo Božji luči, ki naj razsvetli njih in nas, da bomo videli in znali izreči, kaj je res in kaj ni, kaj je za človeka prav in kaj ni."
Predsednik republike Pahor je po pogrebu dejal, da je pravica do dostojnega pokopa civilizacijska pravica. "Prav mogoče in verjamem, da imamo v teh dneh in tednih ljudje različna stališča tudi do tega, ampak če želimo imeti odprto družbo in eno domovino, potem moramo prenesti tudi te morebitne razlike, živeti v sožitju in zlasti storiti vse, da se nikoli več ne bi zgodilo, da bi se sovražili," je pozval Pahor.
Ob odprtem grobu sta zbrane nagovorila predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman, ki se je zahvalil vsem, ki so pomagali pri izkopu žrtev ter pravnukinja ene od žrtev Petra Dolšak, ki je opisala tragedijo ob izgubi domačih. "Danes, po več kot 70-ih letih je prišel čas, da žrtve krimske jame spregovorijo in si zaslužijo večni počitek v miru in spravi. Naslednji korak, ki je potreben na tej poti je identifikacija in pogreb v domačem grobu. Krivice, ki je bila takrat storjena ne moremo nikoli poravnati, lahko pa poskrbimo, da njihove zgodbe oživijo in opozorimo na nasilje in poboje, ki se je dogajalo v času med drugo svetovno vojno na notranjskem. Za zdravo rast naroda je resnica zelo pomembna in jo moramo izpričevati," je dejala Dolšakova.
"V postopni poravnavi dolgov do izbrisanih umorjenih in njihovih družin se rojeva nova Slovenija. Zbrali smo se na pogrebu, da se dogovorimo, kakšna naj bo ta nova Slovenija. Zato je današnji obred bolj srečanje kot slovo. Več kot polovici smrtnih žrtev vojne in revolucije so vzeli pravico do groba in spomina. Vendar polovice žrtev ni mogoče ne skriti ne pozabiti. Človek, družina, skupnost, narod imajo vest, ki išče in sodi. Vesten človek sočustvuje s trpečimi, krivično zatiranimi in pozabljenimi. Človek odpušča. Posmrtni ostanki umorjenih iz Krimske jame so med nami po dolgi poti slovenske sprave. Kriki z zemljo zasutih ust, neopravljeno žalovanje svojcev in vestni ljudje so leta 1990 prikrita morišča in grobišča ter njihove žrtve vrnili v javnost. Eden prvih spravnih obredov s postavitvijo kapele, razpela in mašo je bil leta 1990 tudi pred Krimsko jamo. Krimska jama je bila vpisana v seznam prikritih morišč in grobišč. Toda dlje do žrtev se nismo premaknili," pa je dejal Dežman.
Pogreba se je poleg več sto ljudi iz vse Slovenije udeležila le ena predsednica parlamentarne stranke, to je predsednica NSi Ljudmila Novak, so pa bili prisotni še poslanci NSi, SDS in SMC Iva Dimic, Eva Irgl, Andrej Šircelj in Mitja Horvat ter predsednik Zbora za republiko France Cukjati.
Pridiga nadškofa Antona Stresa v celoti
Spoštovani gospod Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije,
drage sestre in dragi bratje!
Prisluhnili smo znanemu evangeliju o Jezusovem prijatelju Lazarju (prim. Jn 12, 20–33). Po štirih dneh ga je Jezus priklical iz groba. Rečemo lahko, da je tudi žrtve iz Krimske jame Jezus priklical iz groba in to ne po štirih dneh, ampak po več kot 70 letih. Kajti jama, v katero so jih njihovi ubijalci zmetali in nato zasuli ter onečastili, ni samo fizična, zemeljska jama, ki se imenuje Krimska, ampak je to bila hkrati tudi jama in tema molka ali pa laži in krivičnih obsodb. Krivci so načrtovali, da ta zločin kakor tisoči drugih, ne bo nikoli prišel na dan. In vendar so tudi iz te jame krivičnih obtožb in strahu pred resnico žrtve zločinov prišle v svetlobo belega dne, da jih lahko danes z vsem spoštovanjem pred nečloveškim trpljenjem in kruto smrtjo položimo k večnemu počitku v tej blagoslovljeni zemlji begunjskega pokopališča, kjer bodo njihovi posmrtni ostanki čakali na slavo vstajenja. Do neke mere so že vstale. Vstale so iz jame molka in krivice in se skupaj z drugimi več deset tisoči žrtev komunističnega revolucionarnega medvojnega in povojnega nasilja umestile v naš zgodovinski spomin. Odslej jih ne bo več mogoče ne prezreti in ne prezirati. Poslednje vstajenje in dokončna poprava krivice pa bo na novem nebu in novi zemlji, ki bo vzpostavljena v božji svetosti, usmiljenju in ljubezni.
Evangelij dvakrat poudarja, da Jezusu nikakor ni bilo vseeno, kaj se je zgodilo z njegovim prijateljem Lazarjem. Bil je ganjen, prijateljeva smrt ga je prizadela. Tudi mi smo ganjeni in prizadeti, odkar se nam vedno bolj odkrivajo razsežnosti zločinov, s katerimi je onečaščena slovenska zemlja. Prizadeti smo zaradi strahotnega teptanja človekovega dostojanstva in zločinske krutosti, ki je to teptanje spremljalo. Prizadeta je naša samopodoba, naše samospoštovanje. Vsa Slovenija bi se morala zgroziti ob vsakem novem odkritju in zgodbah, ki prihajajo na dan. Ampak storilci teh zločinov so tako temeljito poskrbeli za vse, da se še danes, po 25 letih demokracije in priseganja na vse deklaracije o človekovih pravicah, resnica le s težavo prebija na dan.
Drugič, zgroženi smo nad okrutnostjo in sovraštvom tistih, ki so to zakrivili, ki so si to izmislili, skrbno načrtovali in premišljeno izpeljali. To so bili načrtovani zločini v neki centrali, ki je to vodila v imenu ideologije sovraštva in razrednega boja. To ni bil eksces kakšnega brezvestnega ali perverznega posameznika. Pri tem so sodelovali ljudje, ki so vedeli kaj delajo, a so bili do te mere zaslepljeni z ideologijo, da so v sebi zatrli vse vzgibe normalne človečnosti in sočutja. Seveda, kajti ideologija jih je naučila, da je človek, ki drugače misli, sovražnik, ki ga je treba uničiti in ni več sočlovek. Zato so še v smrti svoje žrtve oropali človekovega dostojanstva in jih zmetali v jamo, jo zasuli in minirali, da bi se izgubila vsaka sled za zločinom in žrtvami. Toda ali ne pravi Jezus: »Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. … Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti« (Mt 10, 26–28). Duše, resnice in pravice ni mogoče umoriti.
Tretjič pa smo najprej hvaležni do tistih, ki so sodelovali pri napornem in nevarnem izkopu telesnih ostankov žrtev, da jih lahko danes vsaj dostojno pokopljemo. A smo hkrati tudi zaskrbljeni, da je moralo preteči kar 25 let življenja v načelno svobodni in demokratični Sloveniji, da je moglo biti opravljeno to plemenito delo in smo dočakali današnji dan, medtem ko se nam dan jasne obsodbe režima, ki je to zakrivil, odmika v nedogled. To veliko pove o zaskrbljujočem stanju duha v naši domovini, zaradi česar še danes nismo enotni v obsodbi nedvomnih zločinov, tudi tistih, ki so se zgodili med revolucijo in ki bijejo v oči. Ali ne daje na vprašanje, zakaj to trdovratno vztrajanje pri opravičevanju zločinov najboljši odgovor Jezus sam, ko pravi: »Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu« (Jn 3,20–21).
Iz te zgroženosti in človeškega sočutja do nedolžnih žrtev smo danes tukaj. Tukaj smo, ker spričo tolikšnega gorja in zla čisto preprosto čutimo, da se moramo obrniti k Bogu, kajti krivica, ki se je dogajala, je dobesedno v nebo vpijoča. Vpije v nebo, ker nas pred obupom nad stanjem pravičnosti in resnice na svetu lahko rešuje le vera v Boga, ki zagotavlja, da bo na koncu imelo zadnjo besedo Božje odrešujoče usmiljenje in ljubezen, »saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse« (1 Jn 3,20). Smo tukaj, da ene in druge, žrtve in tudi rablje, izročimo Božji luči, ki naj razsvetli njih in nas, da bomo videli in znali izreči, kaj je res in kaj ni, kaj je za človeka prav in kaj ni. Izročamo sebe in njih Božjemu usmiljenju, njegovi opravičujoči pravičnosti in ljubezni, ki je Jezusa nagnila k temu, da je na križu molil za svoje rablje: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34). Z obhajanjem te Božje ljubezni in odpuščanja – kar je vsaka sveta maša – zdravimo naše rane in bremena, žalost in krivice naše preteklosti, z njo očiščujemo naš zgodovinski spomin sovraštva, zamer in maščevalnosti, da lahko gradimo prihodnost v spravi in slogi. Hvala Bogu, da si resnica in sprava, četudi mukoma in z zamudo, vendarle utirata pot, ki jo je pred nami utrl Jezus Kristus. On je šel skozi vse trpljenje, ne da bi bila zaradi krivice, ki jo je moral trpeti, prizadeta njegova Ljubezen do Očeta in do vseh bratov in sester, tudi tistih, ki so vpili »Križaj ga!«. On je zato počelo novega življenja, kjer smrti ne bo več ne žalovanja ne vpitja in ne bolečine. On, ki briše vse solze z naših oči, kot smo slišali v drugem berilu, je bil, je in še bo izvir luči, tolažbe, miru in večne sreče za naše mrtve. On naj vodi tudi naše besede in dejanja po poti odpuščanja in sprave. Amen.
V postopni poravnavi dolgov do izbrisanih umorjenih in njihovih družin se rojeva nova Slovenija.
Zbrali smo se na pogrebu, da se dogovorimo, kakšna naj bo ta nova Slovenija.
Zato je današnji obred bolj srečanje kot slovo.
Več kot polovici smrtnih žrtev vojne in revolucije so vzeli pravico do groba in spomina.
Vendar polovice žrtev ni mogoče ne skriti ne pozabiti.
Človek, družina, skupnost, narod imajo vest, ki išče in sodi.
Vesten človek sočustvuje s trpečimi, krivično zatiranimi in pozabljenimi.
Človek odpušča.
Posmrtni ostanki umorjenih iz Krimske jame so med nami po dolgi poti slovenske sprave.
Kriki z zemljo zasutih ust, neopravljeno žalovanje svojcev in vestni ljudje so leta 1990 prikrita morišča in grobišča ter njihove žrtve vrnili v javnost.
Eden prvih spravnih obredov s postavitvijo kapele, razpela in mašo je bil leta 1990 tudi pred Krimsko jamo. Krimska jama je bila vpisana v seznam prikritih morišč in grobišč. Toda dlje do žrtev se nismo premaknili.
Potem se je pokazalo, da je v spravnem procesu temeljni premik, ko žrtve dvignemo od tam, kjer so bile oskrunjene in zapečatene s tabujem.
Vstopili smo tudi v Krimsko jamo.
Damjan Debevec mi je prvo pobudo za raziskavo poslal 24. septembra 2006.
S sklepi občinskega sveta občine Borovnica, z naklonjenostjo župana Bojana Čebele, z zavzetostjo znanstvenikov, borovniških in drugih jamarjev ter vseh prostovoljcev smo prišli do žrtev. Pomagala je tudi občina Cerknica.
Hvala vsem.
Potem se je vključila tudi država na podlagi lanskega Zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, na podlagi katerega proračun RS zagotavlja sredstva, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo pa nam omogoča uspešno delo.
Prav tako smo hvaležni vam, g. Borut Pahor, predsednik RS, ki spremljate in podpirate naše delo, obenem pa z mnogimi dejanji spodbujate spravo.
Pobuda Resnica in sočutje je leta 2015 nastala iz nelagodja nad slovensko okornostjo za dialog.
V škofiji Novo mesto so na Zaplazu postavili spomenik Resnica in sočutje.
Ob križu je posoda z zemljo s 31 taborišč, morišč, pokopališč, krajev trpljenja, ki simbolno predstavljajo tudi vse druge kraje žrtvovanja vseh naših mrtvih. Vse žrtve združuje tudi državljanska pobuda Vseposvojitev.
Katarina Kompan Erzar je ob odkritju spomenika spomnila na odgovornost za prihodnost:
»Od nas je odvisno, ali bodo razumeli, da nobeno obdobje zgodovine ni bilo samo enostransko, črno - belo, in samo
- upamo lahko, da bodo iz urejenosti naših grobov zaslutili, da smrt nima zadnje besede in da se je »zlo« vedno želelo polastiti človeškega srca in duše, ter ju zasužnjiti s svojim sovraštvom in pohlepom, hkrati pa je »Dobro« vedno trepetalo za vsako človeško srce in se borilo zanj,
- želimo si, da bi iz preprostosti naših grobov spoznali, da je vsaka nasilna prevlada, ki prezira resnico in ne pozna sočutja, poraz človeškega duha in ne njegova zmaga in
- verjamemo, da bodo iz molitev na grobovih videli, da je vsako srce, ki premaga sovraštvo in zmore izjokati svojo bolečino ter jo izročiti Ljubezni, srce zmagovalca.«
Prav tako lansko leto so v Zavodu sv. Stanislava postavili spomenik odpuščanju in sožitju. Spomenik Mir s teboj krepi »sočutje do trpečih žrtev in zavest, da sovraštvo in nasilje ne rešujeta nobenih problemov, ampak samo poglabljata prepad med ljudmi.«
Mir s teboj sestavlja sedem kamnitih blokov. Namesto imen žrtev je vklesan stavek Mir s teboj in sicer v jezikih tistih, ki so tam trpeli, oziroma bili odpeljani v smrt.
Sedem kamnov za Jezusov odgovor na vprašanje, kolikokrat smo dolžni odpustiti: 'Ne sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat'?«
Zato upam, da bo v letošnji jeseni zaživela pobuda Odpuščanje in sožitje.
Slovenski mediatorji so praznovali svojo dvajsetletnico s konferenco o mediaciji med žrtvijo in storilcem. Gosta iz tujine sta povedala, da na Norveškem in Irskem v tem procesu mediacije skušajo doseči odpuščanje kot najmočnejše zdravilo!
Upam, da bomo tudi ob žrtvah Krimske jame, ko bomo iskali njihova imena in njihove družine, nadaljevali dialog v duhu odpuščanja.
Tomaž Erzar za odpuščanje žrtve vidi štiri korake:
- opustitev vloge žrtve
- odpiranje dobremu
- odkrivanje pomena krivice
- odpuščanje sebi in storilcu.
Pojdimo po tej poti ne samo k slovenski spravi, ampak tudi k slovenskemu miru, k odpuščanju in sožitju.
Naj iz suhih kosti in hudega trpljenja tudi vas, žrtev Krimske jami, brsti novo življenje.
Počivajte v miru.
Besede slovesa v imenu svojcev - Petra Dolšak
V mesecu juniju 1942 je oče dobil poziv, da mora takoj v vas Begunje, kjer potrebujejo dodatno pomoč pri čevljarskih opravilih v čevljarski delavnici. Oče se je zato s kolesom brez obotavljanja odzval pozivu in odšel. To je bil moj zadnji spomin na njega, od takrat naprej ga nisem nikol več videl, odpeljan je bil namreč na svojo zadnjo pot v Krimsko jamo. Čez 14 dni je moja družina dobila ponovno poziv, da se mora mama nemudoma zglasiti v vasi Otave, saj naj bi oče potreboval nekatere stvari. Ker je bila mama ravno takrat bolna so se očetu naproti odpravile njene sestre, torej moje tete, ki pa jih je doletela enaka usoda kot mojega očeta prej. Čez leto dni je bila na vrsti tudi moja mama, ki se ni mogla rešiti krutemu in nemoralnemu nasilju, ki je takrat vladalo na notranjskem. Tako sem ostala sama, brez mame in očeta, brez družine, brez mirnega in spokojnega otroštva. Le Bogu sem lahko hvaležna, da je skozi moja otroška in najstniška leta skrbela zame moja stara mama, ki sem ji še danes iz dna srca hvaležna za vso njeno dobroto. Takratnim političnim oblastem ni bilo dovolj, do so mi vzeli najbljižje, čez čas so nam vzeli tudi naše njive. Dogodki iz leta 1942 in 1943 so močno zaznamovali moje življenje, odvzeli so mi dostojanstvo in mi vcepili velik strah pred smrtjo.
To je osebna zgodba moje stare mame in je ena izmed zgodb družine, ki jo je zaznamovala Krimska jama in hrepeni po zadovoljitvi osnovne človekove pravice po življenju oziroma po dostojnem krščanskem pogrebu. Danes, po več kot 70-ih letih je prišel čas, da žrtve krimske jame spregovorijo in si zaslužijo večni počitek v miru in spravi. Naslednji korak, ki je potreben na tej poti je identifikacija in pogreb v domačem grobu. Krivice, ki je bila takrat storjena ne moremo nikoli poravnati, lahko pa poskrbimo, da njihove zgodbe oživijo in opozorimo na nasilje in poboje, ki se je dogajalo v času med drugo svetovno vojno na notranjskem. Za zdravo rast naroda je resnica zelo pomembna in jo moramo izpričevati.
V tem trenutku pa bi se iz strani svojcev rada zahvalila vsem, ki so sodelovali in pripomogli, da so bile žrtve krimske jame slišane in tako tudi dostojno pokopane. Hvala tudi vsem, ki ste se danes udeležili pogreba.
