Mati Terezija in Jože Cukale sta se srečevala štiri desetletja

Kanonizacija Matere Terezije | 31.08.2016, 09:14 Tone Gorjup

Mati Terezija se je v Bengaliji pogosto srečevala s slovenskimi misijonarji. Najtesneje je bila povezana z Vrhničanom p. Jožetom Cukaletom, ki je prišel v Indijo leta 1950 in zatem desetletja deloval v revenm predmestju Kalkute. Bila sta sodelavca, prijatelja in drug drugemu duhovna opora. Rekla mu je: »Ko boš izlil kapljico vode v kelih, se spomni name.« V pismih ga je, kot je povedal sam, spodbuja: »Moliva drug za drugega, priporočam se ti v molitev!«

P. Jože Cukale se je kmalu po drugi svetovni vojni pridružil skupini slovenskih in hrvaških jeziutov, ki so imeli od leta 1925 svoj misijon v Bengaliji. Prva leta po prihodu v Indijo je deloval v različnih misijonskih središčih, zatem pa se je ustalil v predmestju Kalkute. Tam je prišel v stik z Materjo Terezijo. O tem je med obiskom domovine v osemdesetih letih povedal: »Ko sem bil kaplan v kalkutskem predmestju Kidderpurju, je Mati že imela ob sebi večje število pomočnic in povabili smo jo, da bi sodelovala tudi v naši župniji. Dali smo ji na voljo potrebne prostore za pouk otrok in za dispanzer. Pri tem delu sva se dodobra spoznala. Njene sestre so mi pomagale tudi na podružnicah, kjer so učile otroke in pripravljale bogoslužje, hodile po hišah in tako ozaveščale od vseh zapuščeno ljudstvo. Spominjam se njenega prvega obiska naših zakotnih predmestij. Stopili smo na ulice, na ozke poti in stranske steze, kjer smo zaradi smradu morali vdihavati zrak bolj skozi usta kot skozi nosnice.« Ko je bil gost na Radiu Ognjišče, je o povezanosti z njo povedal: »K Materi Tereziji sem zahajal skoraj vsak mesec na duhovni pogovor, seveda če je bila doma. Nisem hodil k svojim predstojnikim, da bi se z njimi pogovarjal o moji notranji drži ali ko sem imel kakšne probleme, ampak sem hodil k Materi Tereziji.«

Srečanja z Materjo Terezijo, ki je bila prva indijska leta kot loretska sestra na nek način del slovensko-hrvaške misijonske skupnosti v Bengaliji, so bila za p. Jožeta Cukaleta močna duhovna opora. »Kadar sem odhajal od nje, sem bil kakor na oblakih, ker sem vedel, da sem srečal nekoga, ki je pol Kristusa, ki je pol Boga. Prevzel me je njen nasmeh, njen nasmeh, ko ni bila nikoli utrujena.« Kot je pripovedoval, sta govorila o misijonskem delu, o stiskah in skrbeh, pa tudi o veselih dogodkih. Cukale je imel večkrat duhovne vaje za njene sestre. Na stara leta je na prošnjo Matere Terezije za nekaj časa odšel v Rusijo, kjer je deloval v skupnosti misijonark ljubezni.

P. Jože Cukale se je z Materjo Terezijo zadnjič srečal nekaj mesecev pred njeno smrtjo, ko je k njej pripreljal novince. O tem, kako sta se takrat srečala, je pozneje pripovedoval: »Poslovili smo se in ko je zadnji med novinci odšel skozi vrata, sem slutil, da Mati še zmerom čaka pred vrati svoje sobe. Ozrl sem se in res, nasmehnila se mi je in pomahala v pozdrav. Te čudovite geste nisem poprej nikoli opazil. Morda je bil to zadnji pozdrav, me je prešinilo ...« Dobre tri mesece zatem je Mati Terezija umrla. Cukale je po smrti večkrat obiskal njen grob, saj je bil že takrat prepričan, da se priproroča svetnici. Dve leti zatem se ji je tudi sam pridružil v večnosti.