Domovina je ena, nam vsem dodeljena

Slovenci po svetu | 23.08.2016, 13:54 Matjaž Merljak

V nedeljski oddaji Slovencem po svetu in domovini smo objavili razmišljanje dr. Verice Trstenjak, ki ga je predstavila na letošnjem vseslovenskem srečanju v Državnem zboru. To je potekalo v duhu letošnje 25-letnice samostojne države Slovenije.

Dr. Verica Trstenjak je od leta 2013 profesorica za evropsko pravo na Univerzi na Dunaju, pred tem pa je bila šest let generalna pravobranilka na Sodišču EU v Luksemburgu ter od leta 2004-2006 sodnica na Splošnem sodišču EU v Luksemburgu. V slovenskem okolju je delovala kot državna sekretarka na Ministrstvu za znanost in tehnologijo od leta 1996 do 2000, ko je bila imenovana za generalno sekretarko Vlade Republike Slovenije. V letih 1997–2000 je sodelovala v delovni skupini za pogajanja Slovenije za članstvo v Evropski uniji. Doktorski študij je opravljala na Univerzi v Zürichu, na Inštitutu za primerjalno pravo Univerze na Dunaju, na Inštitutu Maxa Plancka za mednarodno zasebno pravo v Hamburgu in na Svobodni univerzi v Amsterdamu. Leta 2006 je bila habilitirana kot redna profesorica za področje civilnega in evropskega prava. Bila je nosilka magistrskega študija na Univerzi v Luksemburgu, od 2013 pa na Univerzi na Dunaju in na Evropski pravni fakulteti v Sloveniji. Bila je gostujoča profesorica na mnogih uglednih evropskih univerzah. Do leta 2006 je bila članica Evropske strokovne komisije za pripravo Evropskega civilnega zakonika. Objavila je več kot 250 pravnih člankov in več knjig o evropskem in zasebnem pravu ter je članica večjih uredniških odborov uglednih mednarodnih revij. Predava na znanstvenih mednarodnih konferencah doma in v tujini, kjer je vabljena kot glavna govornica. Leta 2012 je bila imenovana za zunanjo znanstveno članico na novo ustanovljenem Inštitutu Max Plancka v Luksemburgu. Je ustanovna članica in članica Sveta Evropskega pravnega inštituta na Dunaju ter od leta 2013 poučuje na poletnih univerzitetnih šolah na univerzah v Salzburgu, Dunaju in Innsbrucku, letos pa še v Montrealu v Kanadi.

Ljuba domovina, spoštovane in drage Slovenke in Slovenci, spoštovani visoki gostje!

Domovina je ena, nam vsem dodeljena.

V veliko čast mi je, da lahko danes spregovorim ob tem svečanem dogodku. Spregovoriti ob Vseslovenskem srečanju in to ob 25. rojstnem dnevu svoje države, je enkratna priložnost v svetovnem merilu. Koliko državljanov na svetu pa se lahko pohvali, da ima tako mlado državo? Mladost, ki nam jo ponuja, nam mora pomeniti prednost, kar nas veže k odgovornosti, da za njo skrbimo, zanjo nekaj storimo, jo spoštujemo. Kot bi rekel Kennedy: »Ne sprašuj, kaj bo zate storila domovina, vprašaj raje, kaj sam lahko sam storiš zanjo.« Imamo ne samo svojo državo, imamo prekrasno domovino. Dobili smo jo po stoletnih sanjah naših prednikov. A smo jo dobili prehitro, da z njo ravnamo tako neodgovorno in včasih nespoštljivo velikokrat nedržavotvorno? Imamo domovino, na katero smo lahko ponosni, domovino, ki ima vse: morje, Alpe, doline, ki ima sonce in dež, sneg in veter, ki ima izredno geografsko lego, meni ljube prleške griče, Kras in burjo, soline in galebe, pšenična polja in mak in vinograde, pa slovenski jezik z dvojino, midva. Imamo odlične znanstvenike, zdravnike, inovatorje, športnike, kulturnike, ki ime Slovenije plemenitijo v svetu.

Te dni slavi naša domovina. O slavljencu se praviloma govori le dobro. To velja tudi za našo domovino. A na našo domovino vplivajo, vodijo ali se drugače z njo ukvarjajo osebe, ki zaslužijo tudi kritiko. In na napake je treba opozoriti, sicer se nikoli ne izboljšajo. In to je naloga nas intelektualcev. Ko je moj nagovor kritičen, je to stvar razuma. Ko bo moj del naklonjen domovini, je to stvar srca.

V tujini sem že več kot 12 let nepretrgoma, pa tudi pred tem sem bila v času študija v več državah, tako da že dolgo Slovenija zame ni le moja država, je in bo vedno moja in edina domovina.

Zato pojem domovina čutim tudi čustveno, ker jim je domovina res nekaj, kamor se rada vračam. Je beseda, ob kateri začutiš toplino kot takrat, ko govoriš o svoji družini, otroku, materi, očetu. Seveda je veliko stvari, ki ne potekajo tako, kot smo si želeli. A tega ni naredila domovina sama, ampak tisti, ki jo vodijo, usmerjajo, posredno tudi mi, ki jih izvolimo. Kot pravnica bom izpostavila predvsem nekatere pravne elemente. A že uvodoma naj poudarim, da vidim večji problem kot ekonomsko krizo v Sloveniji drugo vrsto krize oz. kriz: kriza pravne države, kriza vrednot, kriza samozavesti. Ali je pravna država na tisti ravni, kot bi morala biti? Ali je politična in medijska kultura takšna, kot naj bi jo moderna srednjeevropska država v tem stoletju imela? Ali je sodstvo dovolj učinkovito, da lahko zagotavlja pravno varnost, sojenje v razumnem roku, enakost pred zakonom, nepristranost, zakonitost in pravičnost? Ali državljani zaupamo v sodne postopke? Ali nismo priča zlorabam prava in razpadu vrednot? Zlorabam prava s strani tistih, ki imajo moč, moč tudi, da najamejo odvetnike, da s proceduralnimi predlogi in zakonodaja to omogoča izigravajo zakon. In učinkovitost. Imamo veliko odličnih sodnikov in sodnih postopkov, ki so vzorno končani. A na drugi strani, kako lahko zadeva zastara, in to še kazenska, ker je sodnik na dopustu? Ali kako se lahko sodnik javno pristransko izraža glede strank v sodnih postopkih in kolegi sodniki tega ne kritizirajo?

Rabimo tudi učinkovito javno upravo. Ne na primer, da je treba npr. za 4-urno zaposlitev v gospodinjstvu izpolniti skoraj 10 krat več podatkov kot npr. v Luksemburgu. Ali da me uradnik pošilja od uradnika do uradnika, le da mu ni treba rešiti problema. Ali da kot pred kratkim uradnik trdi, da odločba sicer krši človekove pravice, ampak je zakonita. Rabimo inšpekcijske službe, ki ne bodo le obstajale ampak delovale in dosledno spoštovale načelo enakosti pred zakonom. Vse to namreč nima vpliva le na vsakodnevno življenje državljanov v Sloveniji, ampak pomeni tudi konkurenčno prednost za gospodarstvo v primerjavi z drugimi državami. Nadalje: kako lahko podjetja ne plačujejo obveznih socialnih in zdravstvenih dajatev in se nič ne zgodi. Kdo bo zaupal v poslovanje z našimi podjetji? Ali vsi plačujemo davke? Zaskrbljujoče je dejstvo, da vse več ljudi v plačevanju davkov ne vidi kraje, ampak star rek: Znajdi se, "snađi se". A to nas vodi na pot Grčije oziroma finančnega bankrota. Potrebne so seveda spremembe zakonodaje, a potrebne so tudi spremembe naših vrednot. Mladi v Sloveniji morajo imeti prihodnost, morajo jo videti in morajo jo dobiti. Da mladi odhajajo v tujino, ni največji problem. A žalostno je, da gredo najboljši, ker imajo možnosti zaposlitve v tujini.

Problem je, da tem mladim ne omogočimo, da se vrnejo z dodatnimi znanji in izkušnjami, kar je darilo za našo domovino. Zato ker veljajo merila zaposlovanja po sorodstvenih povezavah po poznanstvih. Politiki, ki pred volitvami obljubljajo, da bodo prekinili to slovensko posebnost, po volitvah pa zaposlujejo brez upoštevanja strokovnih kriterijev, si ne zaslužijo mesta v slovenski politiki.

Le mi, državljanke in državljani Slovenije, jim lahko to preprečimo. Smo tudi v času globalne ekonomske krize, ki se odraža tudi v Sloveniji. Vidim torej, da je nekatere stvari res treba spremeniti, vendar pa je veliko stvari tudi dobrih, pa jih vseeno kritiziramo. Smo v eni najbolj varnih držav na svetu. Nadalje: živimo v eni bogatejših držav na svetu. Po statistikah mednarodnega denarnega sklada se uvrščamo nekje okrog mesta 35.

Živimo v povprečni državi v EU. A nekaj bi tukaj poudarila. Tujina in tudi jaz osebno, se čudi težnjam in želji oziroma nostalgiji po bivšem sistemu, po totalitarnem komunističnem sistemu in tudi po bivši Jugoslaviji. Zakaj? Ker bivši sistem ni pomenil le, da ni bilo demokracije, da ni bilo pravne države in nespoštovanja človekovih pravic. Bivši sistem je temeljil na nerealnem gospodarskem sistemu, kjer je bil prihodek na prebivalca med najnižjimi na svetu. Inflacija je bila več kot 100 %. A se zavedamo, da smo imeli jugoslovanski dinar, ki ni bil skoraj nič vreden, da smo imeli bankovec za en milijon, a minimalna plača je bila le okrog 30 evrov po podatkih statističnega urada?

Ko sem leta 1990 na Norveškem bila na magistrskem študiju, sem izgubila bankovec za en milijon jugoslovanskih dinarjev. Takšen približno je izgledal. Poklical me je en ameriški študent in mi dejal, da sem izgubila nekaj dragocenega in me poklical na univerzo. Ko mi je pokazal moj bankovec, sem se le zasmejala in dejala: »Obdrži za spomin, ni nič vredno.« Čakali smo v vrstah na bankah ob 8.00, da smo plačo zamenjali v tujo valuto, ker je bil jugoslovanski dinar vsako uro manj vreden in kupovali denar, v katerega smo takrat zaupali, takrat nemška marka.

Če se danes primerjamo na primer s Srbijo, je razlika v plačah danes precej večja kot je bila pred osamosvojitvijo. Zato nam je danes bolje in zato nam v Jugoslaviji ne bi bilo nič bolje. To morajo vedeti mlade generacije. Le če bo realno prikazano, da smo v zadnjih 25 letih vseeno uspeli, bomo z našo domovino zadovoljni. Res pa je, da v primerjavi z nekaterimi drugimi bivšimi socialističnimi državami nismo napredovali dovolj oziroma bi lahko še več. Posebej težko mi je, ko berem o revščini, socialnih problemih v Sloveniji, a morate vedeti, da nikjer ni idealno. To čutimo vsi, ki smo v tujini. Na primer tudi v Nemčiji, ki se smatra kot gospodarska velesila, je bila zaradi neplačanih računov izklopljena elektrika 300.000 gospodinjstev, kar pomeni, da je prizadetih 800.000 oseb. Zato se moramo truditi, da pri nas v Sloveniji odpravimo pomanjkljivosti v sistemu, ki nekaterim ljudem ne omogočajo dostojnega življenja.

Vsi kritiziramo tudi zdravstvo in socialo, a pogosto neupravičeno. Če primerjam z več državami, v katerih sem živela, so povsod čakalne vrste v zdravstvu. Govoriti pred volitvami, da čakalnih vrst v zdravstvu sploh ne bo, je nerealno. Te so tudi v Luksemburgu, v najbogatejši državi na svetu, v najbogatejši državi v EU. Te so tudi v Avstriji. Vprašanje je ali so predolge, ali so potrebne čakalne vrste, kakšna je organizacija in odgovornost v zdravstvu, ali korupcija v zdravstvu ustrezno preganjana in kaznovana. Imamo številne odlične zdravnike, ki uživajo ugled. Ne le ugled doma, tudi v svetu, a velikokrat izgubljajo energijo z organizacijskimi zadevami. Ali je zdravstvo finančno ustrezno organizirano? Nikjer na svetu ni zastonj. V Avstriji, ki jo radi dajemo za vzgled, se vsak recept, tudi za otroka plača 5, 5 evrov. Ali bi to v Sloveniji sprejeli?

V veliko tujih državah z uspešnim zdravstvenim sistemom obstaja močno in učinkovito zasebno zdravstvo, ki se delno plačuje prav tako iz zavarovalnic in bolnik sam ne plačuje, četudi gre k zasebniku. Ampak tudi tu je potreben nadzor zasebnikov.

Imamo še vedno zelo visoke socialne standarde. Na primer možnost bolniškega, porodniški dopust je dolg. V tujini je ponekod lahko ženska na porodniškem dopustu le 5 mesecev, na primer že v omenjenem Luksemburgu, najbogatejši državi na svetu. Bolniških dopustov staršev za otroke skorajda ni. Kaj storiti, če se to v Sloveniji zlorablja? Rešitev ni, da se te socialne ugodnosti ukinejo. Moramo si prizadevati, da se ohranijo, ampak da se sistem ugodnosti nadzira in zlorabe sankcionirajo.

Ustvariti moramo zaupanje v pravno državo in državne institucije ter zagotoviti, da delujejo tako, da se stanje, kakršno je sedaj, ne bo ponovilo. Tudi v tujini se dogajajo zlorabe in prevare, a ljudje zanje odgovarjajo in sledijo sankcije, ker deluje tudi sodni sistem. Kakšen bo naš ugled v tujini, če kazenski postopki ne vodijo k rezultatom, katerim bi morali. Taka dejanja odražajo našo pravno državo v tujini. Korupcija je ne le kaznivo dejanje, mora biti v družbi moralno zavrženo dejanje. Pravičnost in poštenost naj bosta vodilo. Vendar ne kot uravnilovka, da bi imeli vsi enako. To ni realno in tega na svetu nikjer v modernih državah ni. Mogoče v Severni Koreji, kjer ima pa kljub temu politična elita dosti več in Severna Koreja ni moderna država. A tisti, ki ima več in je to zaslužil pošteno z delom in ali znanjem, plača več davkov, plača več socialnih in drugih dajatev. Od tega imajo potem korist vsi državljani. To je moderna socialna pravičnost.

Poglejmo kaj vse smo dosegli. Povprečna plača oziroma takrat dohodek pred osamosvojitvijo, je bil veliko nižji. Če odmislimo dejstvo, da imamo demokracijo in ne več totalitarnega sistema, da imamo človekove pravice, ki so res tudi danes včasih kršene, a velikokrat manj kot pred 30 ali 25 leti. Moramo vseeno priznati, da na splošno živimo veliko bolje. Naša odgovornost danes je, da s spoštovanjem prava, s pridnostjo in odgovornostjo tudi z doslednim plačevanjem davkov omogočimo, da domovina ponovno razcveti in da hkrati odstranimo plevel, ki se uspešno utira pot med našo pšenico. Bodimo ponovno enotni, ko gre za našo domovino.

Evropska unija, naša širša država, sama preživlja globoko politično krizo, a mlade generacije se vidijo kot Evropejci. Kot pravi moj sin: »Sem Prlek, Slovenec, Evropejec.« Ne smemo pozabiti, da je Evropska unija bila ustanovljena kot zaščitnica in varuh miru in da nam EU zagotavlja mir, olajša nam gospodarsko sodelovanje. Mi sami pa smo odgovorni za blagostanje, za plačevanje davkov, za rezultat na volitvah, za ugled domovine. Naravne lepote so bile podarjene, za drugo pa moramo poskrbeti sami. Tega nam ne bo dal nekdo od zunaj.

Prisilimo politike in temu je namenjen precejšen del mojega govora danes, da delajo za dobro države in državljanov, ne le za svoje dobro in za dobro svoje stranke. Komu zaupamo vrhunske državniške naloge? Sposobnim strokovnjakom, ljudem visokih etičnih kvalitet in moralnega čuta, ljudem, ki nas nekaj tednov po volitvah ne izdajo, ki ne da se ne držijo obljub, ne spoštujejo svojega programa, kršijo moralne in etične norme, včasih celo pravne. Tu gre za odnos politika do sodržavljana. Ne gre za odnos do neke abstraktne institucije. Gre za odnos do države, do domovine.

Domovino imamo, državo imamo. Rabimo še ustrezne voditelje. Voditelje, ki bodo državniki, ne samo politiki. Voditelje, ki bodo kot državniki videli interes države, ne pa voditelje politike, ki vidijo le interes stranke in kako priti in se obdržati na oblasti. Voditelje, ki se bodo z vrednostnim sistemom znali opredeliti tudi do preteklosti, ker tudi ta je del naše zgodovine, vendar bodo hkrati trezno ocenili tudi sedanjost in imeli sposobnost uresničiti programe za boljšo prihodnost.

Sama se nameravam vrniti v Slovenijo. Ne zato, ker ne bi imela ponudb iz tujine, ampak zato, ker imam Slovenijo rada, ker verjamem v Slovenijo, ker verjamem v prihodnost, ker sem ponosna na mojo domovino in ker sem ponosna, da sem Slovenka, ker je v Sloveniji moje srce. V Sloveniji je že sedaj lepo, a se tega premalo zavedamo. Vsi si moramo prizadevati, da nam bo še lepše, za nas, naše otroke, naše zanamce. Hoditi moramo v isto smer. Če eni gredo na sever, eni na jug, bomo vedno na mestu. Moramo dalje graditi, ne rušiti. Graditi mostove, ne zidov. Le tako bomo lahko druga Švica. To smo še vedno lahko. A tudi v Švici vam vse ne bi bilo všeč.

S ponosom obesimo slovensko zastavo in se veselimo praznika naše domovine. Ne ker je prost dan, ker je praznik naše domovine in naj nam lastna država nikoli ne bo nekaj samoumevnega. Bodimo kot ob osamosvojitvi. Enotni, pogumni, modri, samozavestni in odločni.

Veliki in uspešni bomo toliko, kolikor smo enotni, zato verjamem, da je posejano seme za Slovenijo padlo na plodovita tla in da bo dobra žetev. Če bi sledili sejalcu iz svetega pisma, naj semena ne padejo mimo plodovitih tal, prav tako ne na kamnita tla, kot piše v svetem pismu naj ne padejo med trnje, naj padejo na dobro zemljo in obrodijo sad, naj bo to trideseterni, šestdeseterni, stoterni sad. Domovina je ena nam vsem dodeljena, kot je zapisal že Oton Zupančič. Naj nas naša domovina združuje in ne razdvaja. Rada te imam Slovenija, moja domovina.

(iz magnetograma državnega zbora)