Škofje o Mariji kot zgledu usmiljenja

Slovenija | 15.08.2016, 16:36

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja je slovesno po cerkvah po vsej državi. Številni verni so se odpravili v romarska središča. V večjih Marijinih svetiščih so dopoldne maševali škofje. Obnovili so posvetitev slovenskega naroda Mariji. V nagovoru zbranim so izpostavili, da je današnji praznik za verne praznik upanja in poudarili pomen usmiljenja.

Murskosoboški škof Peter Štumpf je v cerkvi Marije Vnebovzete v Turnišču izpostavil pomen usmiljenja. "Tam, kjer je usmiljenje, tam je življenje. Tam, kjer ni usmiljenja, nastopita sovraštvo in nasilje in končno tudi smrt," je dejal in dodal, da je usmiljenje "velika moč, ki prihaja od samega Boga". Pri tem se je dotaknil tudi aktualnih razmer, sklenil pa je z opogumljajočimi besedami: „Karkoli bo še prišlo, ali bo dobro ali hudo, bo pač prišlo. Usmiljenje je naša varnost, je naše zavetje. Ohrabrujoče so besede zaslužnega papeža Benedikta. „Marija pozna naša srca, lahko sliši naše molitve, lahko nam pomaga s svojo materinsko nežnostjo. Vedno nas posluša in je kot mati Božjega sina deležna njegovih moči in dobrote.““

Celjski škof Lipovšek je vodil slovesnost v Petrovčah, novomeški škof Andrej Glavan v domači stolnici, koprski škof Bizjak v baziliki Marijinega vnebovzetja na Sveti Gori. Ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar je vodil praznično bogoslužje pri kapelici Marije Snežne na Veliki planini, upokojeni nadškof Stres je dopoldne maševal v cerkvi Matere Božje na Svetih gorah, škof Jamnik pa v župnijski cerkvi Marije vnebovzete v Prihovi. Koprski škof Bizjak je na Sveti gori spregovoril predvsem o usmiljenju. Poudaril je, da noben človek nikoli ni večji kot takrat, ko odpušča in ko prosi odpuščanja! In noben človek nikoli ni tako malo človek kot takrat, ko ne more odpustiti in ko ne more prositi odpuščanja! Pri tem nam je za zgled mati Marija, je do svojega poveličanja hodila po poti usmiljenja, je poudaril škof Bizjak. Njegovo pridigo v nadaljevanju objavljamo v celoti:

"Slavimo vnebovzetje Device Marije in se veselimo njenega poveličanja, premišljujemo njene kreposti in posnemamo njen zgled, krepimo našo vero, upanje, ljubezen, in se veselimo poveličanja, ki čaka tudi nas. Kristus se je s poveličanim telesom dvignil v nebo, da nam prostor pripravi, in svojo mater Devico Marijo je s poveličanim telesom vzel k sebi, da nam potrjuje obljubo, ki jo je dal svojim apostolom in vsem, ki izpolnjujejo njegove zapovedi. In sveto leto usmiljenja, ki ga doživljamo, nam seveda daje lepo priložnost, da si prikličemo v spomin, kakšna je vloga usmiljenja na naši poti do poveličanja. Prvi pogoj za zveličanje in poveličanje je vsekakor vera, kakor pravi pismo: »Brez vere namreč ni mogoče biti Bogu pogodu, kajti kdor hoče priti k Bogu, mora verovati, da je in da je tistim, ki ga iščejo, plačnik« (Heb 11,6). »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen,« je svojim učencem zagotovil Kristus pred svojim vnebohodom (Mr 16,16). Seveda pa ne zadostuje vsaka vera in ne kakršnakoli vera, temveč samo vera, ki je dejavna, kakor pravi apostol Jakob: »Pokaži mi svojo vero brez del, in jaz ti iz svojih del pokažem vero!« (Jk 2,18). In kakor naroča Gospod: »Tako naj sveti vaša luč (vera!) pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).

Tako vsa telesna kot vsa duhovna dobra dela pa se imenujejo 'dela usmiljenja.' Temeljna krepost, iz katere izhajajo vsa dobra dela, je torej usmiljenje, kakor pravi tudi prerok Mihej: »Bilo ti je razodeto, o človek, kaj je dobro in kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš usmiljenje in ponižno hodiš s svojim Bogom! (Mih 6,8). Znamenje prave vere so daritve in žrtve, pa nas kljub temu Gospod opominja: »Usmiljenja hočem in ne daritve!« (Mt 9,13). In podobno apostol Jakob: »Kajti brez usmiljenja bo sojen, kdor ne izkazuje usmiljenja, usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo« (Jk 2,13).

Temeljna krepost naše vere in osnovno izhodišče našega zasluženja je torej usmiljenje. Ta resnica je lepo razvidna tudi iz naše vsakdanje molitve, to je Očenaš, ki vsebuje sedem prošenj in na petem mestu prošnjo: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). In apostol Pavel nam naroča: »Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil!« (Ef 4,32). Bratje! Noben človek nikoli ni večji kot takrat, ko odpušča in ko prosi odpuščanja! In noben človek nikoli ni tako malo človek kot takrat, ko ne more odpustiti in ko ne more prositi odpuščanja!

Tudi današnja slavljenka Devica Marija je do svojega poveličanja hodila po poti usmiljenja. Poleg njene hvalnice, ki jo je že kmalu po izvolitvi za svoje poveličanje vnaprej zapela Gospodu, je vsem dobro znana tudi naša ljudska pesem 'Marija sedem bridkosti,' ki v celoti razodeva, koliko usmiljenja in odpuščanja je bilo potrebno, da je izvoljenka Gospodova prišla do napovedanega poveličanja: »Marija sedem bridkosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč. Za drugo bol čez dol in breg že s Sinom mora v nočni beg. Za tretjo bol se Jezus tvoj za tri dni skrije pred teboj. Četrta bol: ti za slovo podal je žalostno roko. Za peto bol se srečata in žalost si povečata. Za šesto bol: na križ razpet umira Sin za grešni svet. Za sedmo bol čez grob ihti Marija sedem bridkosti.« Marija je Mati usmiljenja, ker je Mati bridkosti! Marija je Mati poveličanja, ker je Mati odpuščanja! Kraljica Vnebovzeta – prosi za nas. Amen.“