Ko te ustavi policist

Slovenija | 01.07.2016, 14:10 Tanja Dominko

Vstopili smo v mesec julij, ki na prvi pogled ni nič drugačen od vseh prejšnjih julijev. Pogovarjamo se o dopustovanju, štejemo turiste, opazujemo gnečo zaradi del na avtocestah, pogovarjamo se o odnosih s Hrvaško in o arbitraži, polne roke dela pa imajo po koncu stavke spet policisti.

Ravno danes sem se z njimi srečala iz oči v oči, ko so me opozorili in kaznovali za prehitro vožnjo. Jezila sem se sama nase, saj je omejitev na 50 kilometrov na uro zame skoraj vedno prehud izziv. Ampak s policisti se nikoli ne prepiram, imajo prav, prehitra vožnja je prehitra vožnja, oni pa opravljajo svoje delo, za katerega so še vedno preslabo plačani. A po drugi strani verjetno nisem edini primer voznika, ki se je v teh dolgih mesecih stavke policistov na njihovo odsotnost kontrole prometa malce navadil. In se bo moral še odvaditi. Današnje srečanje z njimi pa je v meni vzbudilo še eno misel: nismo vsi taki, da mirno sprejmemo dejstvo, s katerim nas soočijo. Nekateri odreagirajo burno, vzrojijo, nekateri se branijo in policistove navedbe označijo za laž, spet tretji ga celo kaznujejo in mu vzamejo življenje. Tako je z življenjem ta teden plačal 30- letni policist v okolici Brežic. Četudi je bil moški, ki ga je napadel z nožem, Nemec in domnevno duševni bolnik, si ne moremo zatiskati oči pred dejstvom, da imajo policisti opraviti z vsemi nami, torej ne le z razumnimi ljudmi.

Kaj ta dogodek, ki se ni zgodil tako dolgo po dogodku o načrtovani prometni nesreči, v kateri je življenje prav tako izgubil policist, pomeni za nadaljnjo usodo tega poklica? Koliko mladih fantov in deklet se bo še odločilo zanj? Koliko mladih fantov in deklet bo še čutilo odgovornost, da je treba družbi pomagati, ko se sooča z gospodarskim kriminalom, vlomi, nasiljem in drugimi odklonskimi vedenji? Vse manj, po mojem mnenju. Tako kot se vojska sooča z vse manjšim pritokom mlade moči, se bo verjetno začelo dogajati tudi v policijskih vrstah. Le nekaj evrčkov, ki so si jih izpogajali pri mesečni plači, ne more zadostovati za vse, kar doživljajo iz dneva v dan. Priznati je namreč treba, da dandanašnji policist nima več tako enostavnega dela kot nekdaj. Iz socializma se spominjam primerov, ko je policistu zmanjkalo denarja za pijačo, se je zgolj postavil za cesto, pobral nekaj kazni in se vrnil k točilnemu pultu. Marsikje v lokalnem okolju so bile prijateljske vezi z domačini tako močne, da ni bilo treba dvakrat reči, pa se kazen ni predpisala. Danes so časi drugačni, policijskih postaj je vse manj, ni več nekih lokalnih šerifov, kazni se bolj dosledno predpisujejo, tudi plačevanje je, vsaj načeloma, bolj pregledno, saj pisanje ugovorov ni več nacionalni šport, ki prinese sadove v obliki zastaranja kazni.

Nekaj stvari se je torej z leti uredilo, a urediti se mora še naša odgovorna drža. Policist ni nekdo, ki nas po nepotrebnem opozarja na naše napake, ampak nas spodbuja zato, da v prihodnje napak ne bi več delali. Ampak ta vzgojni vidik prepogosto pozabljamo. Čutimo le jezo, kadar plačamo, in zmagoslavje, ko smo pravočasno opozorjeni na prisotnost radarske kontrole in se izognemo kazni.

Kako šibka je naša človeška narava, me prešine. Vse prepogosto je prisotno namreč razmišljanje, da če me nihče ni videl in kaznoval, nisem naredil ničesar narobe. Vsaj kristjani bi morali biti pri teh stvareh bolj dosledni in se zavesti, da Bog vse vidi in vse ve. Ta odgovorna drža kristjana je v družbi še kako pomembna in potrebna. Da napako priznaš, jo skušaš odpraviti in po tistem delaš bolje. Da se ne slepiš, da napake delajo le drugi, ti sam pa si čist in brez greha. In, kar je še huje, da napake drugim vselej očitaš, svoje pa zamolčiš.

Oh, ja, kako drugačen bi bil svet, če bi vsak naglas, brez fige v žepu, naprej spregovoril o svojih napakah. Tako v zakonu, kot v službi, kot v družbi oziroma državi. Žal pa je tudi tam vse prevečkrat tako, da se priznanje napak zgodi površno, drugim pa se želi nastavljati ogledalo. Ob takih in podobnih besedah sem postajala slabe volje v dneh pred praznikom dneva državnosti. Prav res slabe volje, saj ni bilo nobene potrebe po zaostrovanju znotraj političnega prostora. A če nekdo intervju izkoristi za napad, drugi nanj odreagira, tretji se gre sodnika, drugega ne moremo pričakovati kot zaostrovanje. In ko svojo vlogo zvesto, od pike do vejice natančno, zlasti ko gre za desni pol, odigrajo še main stream mediji, je škoda narejena. Sicer ni nepopravljiva, ampak grenak priokus ostaja in verjamem, da pri volivcih vzbuja dvom, koga in zakaj voliti na naslednjih volitvah. In bojim se, da se politična kultura tako imenovanega iskanja krivcev zunaj nas počasi seli tudi med volivce. Apatija je najhujša stvar, pravi škof Jamnik, ko citira nadškofa Šuštarja, s tem se strinjam, a kako jo odpraviti, razmislite že zdaj, dragi politiki. Če ste državniki, se bo treba kdaj tudi komu opravičiti. A ne s figo v žepu do naslednje priložnosti za napad. Kajti z negativno govorico je po mojem mnenju nemogoče osvojiti volitve. Jih je pa potrebno, če želimo naslednjih 25 let živeti v uspešni, solidarni, čisti, zdravi in spravljeni državi.