Bogoslužje binkoštnega praznika v vatikanski baziliki
Papež Frančišek: Božje otroštvo je naša prvotna poklicanost
Svet
Katoličani petdeset dni po veliki noči obhajamo binkošti. Na ta praznik se spominjamo prihoda Svetega Duha in ustanovitve Cerkve, z njim tudi končujemo velikonočni čas. Papež Frančišek je v baziliki svetega Petra v Vatikanu vodil slovesno evharistično daritev. Bogoslužni pevski zbor dečkov in odraslih je ustvarjal ozračje velike skladnosti in umirjene zbranosti. Darove pri sveti maši so pred svetega očeta prinesle družine z malimi otroki, s katerimi je ta vzpostavljal topel stik s prijazno, njemu lastno neverbalno govorico.
Homilijo je papež Frančišek začel z Jezusovim zagotovilom, da nas ne bo nikoli zapustil sirot. Jezusovo poslanstvo je namreč prišlo do vrhunca prav v daru Svetega Duha. Tako Sveti Duh vedno znova v nas vzpostavlja stik z nebeških Očetom in po njegovem delovanju, potem ko smo grešili, ne ostajamo več sirote. Spomnil je, da nam prav Sveti Duh omogoča pripadnost Kristusu. Apostol Pavel namreč zatrjuje, da če kdo nima Kristusovega Duha, ni Kristusov (prim. Rim 8,9). In ko krepimo svojo povezanost z Jezusom, po Svetem Duhu vstopamo tudi v prenovljene bratske odnose z ljudmi. Po Jezusu, ki je brat vseh, lahko vstopamo v nov stik z vsemi ljudmi, ker smo otroci istega dobrega in usmiljenega Očeta.
A tudi danes najdemo ljudi, ki so sirote, pri čemer gre za njihovo notranjo osamljenost. "Osamljenost doživljajo sredi množice in lahko postane bivanjska, eksistencialna žalost. Pri tem gre za človekovo domnevno neodvisnost od Boga, ki pa jo hkrati spremlja neko domotožje po njegovi bližini. Papež ugotavlja pojav razširjene duhovne nepismenosti, zaradi katere ljudje niso sposobni moliti. Večno življenje s težavo zaznavajo kot resnično, kot polnost občestva, ki začenja brsteti tu, na Zemlji, in se razcvete onkraj smrti. Težko v drugem prepoznavamo brata, ko je vendar sin istega Boga Očeta, in drugi podobni znaki." Papež Frančišek je dejal, da je kljub vsemu Božje otroštvo naša prvotna poklicanost in je tisto, zaradi česar smo ustvarjeni, je dejansko naš najgloblji DNK.
Jezusovo zagotovilo, da nas, sirot, ne bo zapustil, nas na binkoštni praznik spominja tudi na Marijino vlogo, ko je sredi skupnosti njegovih učencev, zbranih v molitvi v dvorani zadnje večerje, ohranjala živ spomin na svojega Sina in z njimi prosila za dar Svetega Duha. Ona je Mati Cerkve. Spodbudil je, naj njeni priprošnji posebej izročamo vse kristjane, družine in skupnosti, ki v tem trenutku najbolj potrebujejo moč Duha tolažnika, Duha resnice, svobode in miru.
