Romanje tržaških Slovencev v Špeter
| 03.05.2016, 12:57 Matjaž Merljak
Slovenci iz tržaške škofije so ob letošnjem vseškofijskem romanju obiskali Špeter Slovenov v Beneški Sloveniji. Sveto mašo je daroval upokojeni škof Metod Pirih, življenje beneških Slovencev jim je predstavil Riccardo Ruttar, romarji so ob lepem vremenu obiskali še druge okoliške zanimivosti.
Kot je zapisano na portalu slomedia.it, je romanje potekalo na god sv. Marka in se ga je udeležilo več kot 300 vernikov. V cerkvi posvečeni apostolu Petru je sveto mašo ob 10.30 ob desetih duhovnikih iz tržaških škofij in vikarja za Slovence v tržaški škofiji, dekana Antona Bedenčiča, daroval upokojeni koprski škof Metod Pirih. Ubrano ljudsko petje in vešča orgelska spremljava organistke Marije Šturman sta skupno pobožnost obogatili. Škof Pirih je v homiliji poudaril skupni škofijski izvor tržaških in koprskih vernikov, saj je do leta 1977 pod tržaško škofijo spadal tudi sedanji koprski del. Navezal se je na sveto leto usmiljenja in na kristjanu primerno držo.
Po maši je navzoče nagovoril beneški kulturni delavec in raziskovalec Riccardo Ruttar. V primerno strnjenem nagovoru je pozornost poslušalcev pritegnil z orisom dogajanja v Benečiji, zlasti po drugi svetovni vojni in v sodobnem času. Govoril je o postopnem znatnem krčenju števila prebivalcev, ki se je v sedanjem času zreduciralo za dve tretjini in izpraznilo mnoge beneške vasi. Podčrtal je pomembnost špetrskega dvojezičnega šolskega središča, hkrati pa obžaloval, da posameznikom v Benečiji še preveč manjka slovenske zavesti.
Cilj tokratnega tržaškega romanja Špeter Slovenov (italijansko San Pietro al Natisone, narečno Špiètar, San Pieri dai Sclavons v furlanščini) je naselje ob vznožju Nadiških dolin v Beneški Sloveniji. Naselje se je pred letom 1878 v italijanščini imenovalo San Pietro degli Slavi, zatem pa je bilo v okviru italijanizacije novih državljanov Italije preimenovano v San Pietro al Natisone.
Morebiti za bralce ne bo odveč pogled nazaj: iz zgodovine izvemo, da so na to področje slovanska ljudstva prišla v 7. stol. in naselila Nadiške doline. Po spopadih z Langobardi je bilo sklenjeno premirje, s katerim so določili razmejitev med obema skupnostma: slovensko ljudstvo je dobilo zase hribovito področje. Benečijo so imenovali tudi Schiavonìa in Slavia veneta. Od časa oglejskega patriarhata do padca beneške republike so beneški Slovenci uživali precejšnjo upravno in sodno avtonomijo, v zahvalo za nadzorovanje in obrambo prelazov na severo-vzhodni meji Furlanije. To mejo so varovale nalašč za to ustanovljene straže. Benečija je bila teritorialno razdeljena v »dvanajstiji« (contrade) Landar in Mjerso. V prvo sta spadali dolina Nadiže in Aborne, drugo pa dolini Kozice in Arbeča. Opravljali sta upravne in sodne posle prve stopnje za krajevno prebivalstvo, v nekaterih primerih sta celo razsojali o umorih. V njih so se sestajali predstavniki sosedenj, ki so jih sestavljali župani (dekani), ki so se enkrat v letu zbirali na zborovanju (arengo, veče), pri cerkvici sv. Kvirina pri Špetru.
Ob propadu Beneške republike je leta 1797 so to ozemlje za kratek čas zasedle francoske čete, po premirju v Campoformidu pa so Benečijo dodelili Avstriji. Vsi dotedanji privilegiji so bili Benečanom ukinjeni.
Ob prihodu Napoleonove vojske (1805) in zaradi vsiljenega francoskega upravnega sistema je sleherna krajevna avtonomija bila zatrta. Ozemlje so porazdelili na občine in ukinili sosednje. Nadiške doline so postale del Departmaja Passariano. Ta je bil razdeljen v 4 okraje, eden je bil Čedad, razdeljen v 2 kantona: Čedad in Špeter Slovenov. V špetrskem kantonu je bilo 9 občin, vsako je upravljal župan z občinskim odborom. Po letu 1813 je Benečija zopet pripadla Avstriji. Kasneje pa je leta 1866 bila dodeljena Kraljevini Italiji. Na sicer nepotrebnem plebiscitu se je prebivalstvo večinoma izreklo za Italijo, v prepričanju, da bo ta obnovila njihove starodavne samoupravne pravice. A žal se to ni zgodilo.
V prvi svetovni vojni je v Benečiji potekala italijanska obrambna vojna linija, tako da je bilo to ozemlje neposredno vpleteno v vojne dogodke. Kasneje pa so tam začele delovati sile, ki so želele slovensko prebivalstvo v Benečiji iztrebiti in ki še dandanes rovarijo in žolčno zanikajo slovenski značaj Benečanov in Rezijanov.
Na južnem vhodu v Špeter Slovenov je zaselek Škurin (San Quirino), poimenovan po majhni cerkvi sv. Kvirina, ki je zgodovinsko pomemben kraj. V časih do propada Beneške republike, ko so prebivalci Beneške Slovenije uživali obširno samoupravo, so se pri sv. Kvirinu sestajali, kot že omenjeno, predstavniki tako imenovanih sosedenj (skupnosti iz različnih krajev) iz Nadiških dolin in razpravljali o odločilnih zadevah in sprejemali pomembne odločitve. Samouprava je bila ukinjena s prihodom avstrijskih oblasti, od Italije (ko so leta 1866 zanjo optirali) pa so si prebivalci pričakovali obnovitev beneških privilegijev, do katerih pa ni prišlo.
Špeter Slovenov je danes zaradi dvojezičnega šolskega centra, ustanovljenega leta 1984, ki pa je bil uradno priznan šele z zaščitnim zakonom za Slovence 2001, pomembno središče slabo prepoznane in šele pred kratkim uradno priznane slovenske prisotnosti v Videmski pokrajini.
V Špetru, ki je sedež mnogih slovenskih ustanov in Planinske družine Benečije, se nahaja tudi slovensko multimedijsko okno SMO, nastalo v okviru evropskega projekta Jezik/Lingua 2007-2013.
Tržaškim romarjem je bilo vreme naklonjeno, zato so razne župnijske skupnosti, ki so se za kosilo porazdelile po raznih odličnih gostiščih v okolici, lahko obiskale Matajur, Staro goro ali se odpeljale v Brda in proti Kobaridu. Tako so se vozili mimo številnih vasi, od katerih so v preteklosti mnoge imele zelo veliko vlogo za Beneško Slovenijo. V Bijačah je npr. shranjena landarska banka – kamnita plošča, ob kateri so se srečevali predstavniki samoupravnih skupnosti (sosednji). Tam je živel tudi za Slovence in slovenstvo zaslužni župnik Paskval Gujon; imenovali so ga zadnji beneški Čedermac. Kakor vemo, kaplana Martina Čedermaca v resnici nikoli ni bilo. France Bevk ga je oblikoval na osnovi resničnega lika župnika Antona Kufola iz bližnje vasi Laze. Kufolo je dolgo pisal župnijsko kroniko in v njej podrobno opisal stiske, ki so jih domačinom povzročali fašistični oblastniki. Njegova klena osebnost je še danes lahko kažipot novim generacijam Slovencev.
Nekatera znamenja upornega duha in vztrajnega boja za slovensko identiteto, kakršno že od Trinkovega časa kažejo Čedermaci, so romarji bržkone zaznali iz besed kulturnega delavca Riccarda Ruttarja in ponekod iz dvojezičnih krajevnih napisov ter iz stavb, kjer domujejo slovenska društva, toda do dejanske uveljavitve slovenske jezikovne (in narodne) skupnosti vodi še dolga in naporna pot ... (jec)
