San Giovanni Rotondo napolnila slovenska pesem

| 09.03.2016, 15:38 Tanja Dominko

Na tokratnem že 23. tradicionalnem pomladanskem postnem romanju z agencijo Quo Vadis se je približno 250 romarjev v petek, 4. marca 2016, odpravilo na pot proti Italiji. Najprej smo se ustavili v kraju Osimo, ki je cvetelo že v rimskih časih, v svojih temeljih pa ima vgrajeno mučeniško kri, »seme novih kristjanov«. V soboto smo se pustili nagovoriti v San Givoanni Rotondu, v nedeljo pa na poti domov še v Loretu.

Slovencem je Osimo bolj poznan po krivičnih Osimskih sporazumih, ki so določili mejo med nekdanjo Jugoslavijo in Italijo. V tamkajšnji konkatedrali, posvečeni prvemu krajevnemu škofu sv. Leopardu, v njej je tudi njegov sarkofag, smo imeli prvo romarsko sveto mašo. Daroval jo je duhovni vodja upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran, srce in duša tega romanja že mnogo let.

V uvodnih mislih pri mašnem nagovoru je dejal, da nam tudi letošnje postno romanje želi pomagati h globljemu doživetju velikonočnih skrivnosti, hkrati pa se spominjamo tudi 25 letnice naše samostojnosti in se zahvaljujemo za ta dar, ki smo ga prejeli. Nadškof je v nadaljevanju povezal božjo besedo in slovenske razmere, ko je dejal: »Izrael, vrni se h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj po svoji krivdi si padel. Lahko dobesedno prevedemo. Slovenija, vrni se h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj po njegovi krivdi si padla. Pomembno je, da se zavedamo svoje odgovornosti in da moremo spreminjati tam, kjer je sprememba najbolj učinkovita. Pri sebi. Pri naši družini, župniji, skupnosti.« Po ogledu romansko gotske katedrale, kjer se nahaja tudi bogato okrašena krstilnica z bronastim krstilnikom, smo se sprehodili po mestu, ki zaradi lege ponuja čudovite razglede, v notranjosti pa ima tudi mestno hišo iz 17. in 18. stoletja, kjer hranijo rimske kipe. V preteklosti so se nad njimi razjezili, zato so jim odbili glave, taki so še danes, pravijo jim »brezglavci«.

Na sobotno jutro nas je v obmorskem letovišču Pescara pozdravilo sonce in za kratek čas smo obžalovali, ker smo tam v mesecu marcu in ne juliju, da bi lahko zaplavali v morju, oddaljenem le nekaj metrov. A pot proti San Givoanni Rotondu je obljubljala mnogo več. In nismo čakali zaman.

Čeprav nas razmeroma nizke temperature niso mogle ogreti, pa nas je ogrela sveta maša, saj nam je nadškof Uran v skoraj polurnem nagovoru približal življenje in delo sv. patra Pija, ki je v tem kraju deloval več kot 50 let in ves ta čas imel stigme, Kristusove rane na rokah, nogah in prsih. Iz njih je ves čas krvavel, a zaceliti se niso hotele, tudi gnojile se niso.

Odlomek iz njegovega življenjepisa, ki ga najdemo na spletni strani bratov kapucinov, takole pravi o njem: »Koliko ljudi je spreobrnil p. Pij, ve edino Bog. Gotovo veliko. Saj je p. Pij vse svoje trpljenje daroval za zveličanje duš. In kako vneto je spovedoval vsak dan, tudi po deset ur na dan. V l. 1967 - letu pred smrtjo - naj bi spovedal po kroniki 15. 000 žensk in 10. 111 mož. Ljudje so se morali dva tedna prej najaviti, da so lahko prišli na vrsto. In mnoge je kar prekinil: priznajte še to in to - sam povedal njihove grehe."

P. Pij je tudi mnogokrat videl prihodnost. Ko se je zdravil doma v Pietralcini, je napovedal svojemu župniku, da bosta tu stala nekoč kapucinski samostan in cerkev. To se je res zgodilo po 13 letih leta 1926. Nekemu karabinjerju je zaupno povedal: “V osmih dneh boš šel domov in boš umrl.” Ta odgovori: “Toda pater, jaz se počutim dobro, sem zdrav.” P. Pij: “Kar prosi za dopust in se dobro pripravi. Ne boj se. Dušo imaš čisto. Mi vsi smo popotniki... in potujemo. Čim prej pridemo na cilj, tem bolje.” Človek je domačim vse povedal. Na smrt se je resno pripravil. Zares - v osmih dneh je umrl.«

V kraju, kjer je p. Pij dal zgraditi tudi bolnišnico, »hišo lajšanja trpljenja«, ki deluje še danes, sprejme pa lahko več tisoč bolnikov, je njegovo prisotnost čutiti na vsakem koraku. Od leta 2010 njegovo telo počiva v novem romarskem središču, ki sprejme preko 6.500 romarjev, njegova posebnost, ki je pri slovenskih romarjih naredila še poseben vtis, pa so čudoviti mozaiki p. Marka Ivana Rupnika in delavnice Centra Aletti. Prikazujejo tako odlomke iz sv. Pisma, kot tudi življenje in delo sv. p. Pija ter sv. Frančiška Assiškega.

Površina mozaikov šteje 2.500 kvadratnih metrov, obogateni so s pozlato, ki je sad darov, ki so jih v teh letih prejeli bratje kapucini. Ko so nas koraki počasi vodili po tem veličastnem hodniku, so nam oči počivale na izjemnih delih, a dih nam je zastal, ko smo vstopili v takoimenovano spodnjo cerkev, kjer počiva v »Kristusovem telesu« telo patra Pija, ohranjeno, kot bi umrl včeraj. Tiho smo se posedli, vsak s svojo prošnjo v srcu, ganjeni nad pričujočo svetostjo. Ko smo vsi v en glas zapeli K tebi želim, moj Bog, nobeno oko ni ostalo suho.

Nadškof Uran je imel priložnosti p. Pija dve leti pred njegovo smrtjo tudi osebno srečati. »Ko smo bili slovenski kateheti na daljšem izpopolnjevanju v Rimu, smo obiskali tudi San Giovanni Rotondo in ga srečali. Nismo govorili z njim, ampak smo čutili bližino te skrivnosti, ki jo je nosil v sebi. Predvsem so se videle njegove rane, imel je stigme, pet Kristusovih ran, ki jih je nosil 50 let svojega življenja. Takrat smo prav ob srečanju z njim pri bogoslužju, tudi blagoslovil nas je, začutili, da se Kristus na poseben način približa človeku preko zvestega služabnika p. Pija iz Pietrelcine.«

Romarji so tudi zadnji dan tega tradicionalnega pomladanskega postnega romanja preživeli lepo. Sonce se je razlivalo po pokrajini, ki se je obarvala v čudovite zelene odtenke, nekatera drevesa so že sramežljivo pognala cvetove, vinske trte in oljke so že obrezane in čakajo na toplejše obdobje. Pot ob jadranski obali nas je dražila s pogledom na morje, na v tem času tihe obmorske kraje, ki se pripravljajo na poletni naval turistov. V avtobusih pa je bila pot precej manj tiha. Molitev in petje sta nas družila vse do Loreta, kjer v baziliki domuje nazareška hišica, rojstni dom Božje matere Marije.

Tudi tukaj smo vstopili skozi sveta vrata in se vili v dolgi koloni proti oltarju. Bližala se je ura za sklepno sveto mašo, pri kateri smo tokrat sodelovali skupaj z italijanskimi romarji. Loretski nadškof nas je prisrčno nagovoril in poudaril, da smo vsi skupaj družina istega Očeta. Nadškof Uran pa je dejal, da je prilika o izgubljenem sinu zanj najboljši odgovor, če ga kdo vpraša, zakaj veruje. »Sprejmimo to veselo oznanilo, da nas oče čaka, sprejema in poljublja,« je dejal. Po maši smo si nazareško hišico, ki so jo konec 13. stoletja pripeljali v Loreto, tudi pobližje ogledali. Vsa njena majhnost, skromnost in zgodovinska vrednost nas je nagovorila, čeprav se je bilo v gneči težko prepustiti milostnemu trenutku in prisluhniti srcu. Hišico so na začetku 16. stoletja obdali z mavzolejem iz marmorja, v katerem so izklesani prizori iz Marijinega življenja. Po okusnem kosilu pa smo pot že nadaljevali proti Sloveniji, kamor smo prispeli v poznih večernih urah.