Nadškof Zore sklenil obisk avstralskih rojakov

| 03.02.2016, 11:24 Matjaž Merljak

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je ob sklepu obiska pri rojaki v Avstraliji povedal, da jih je srečeval v duhu hvaležnosti za vse tisto, kar skozi desetletja naredili za to celino. V tej luči je skušal videti tudi delo bratov frančiškanov, ki jim od leta 1951 nudijo duhovno oskrbo ter jih povezujejo z revijo Misli. Pastoralni obisk, med katerim je obiskal vse večje skupnosti v Avstraliji, je sklenil v Adelaidi, v misijonu Svete Družine, za katero skrbi za p. David Šrumpf. Pred odhodom na letališče se je v Melbournu še enkrat srečal s sobrati frančiškani, ki danes skrbijo za »slovensko Cerkev« na peti celini.

Nadškof Stanislav Zore je obisk pri Slovencih v Avstraliji začel 16. januarja 2016 in se od tam poslovil 1. februarja 2016. V tem času je obiskal vse tri slovenske misijone oziroma nekakšna središča verskega in kulturnega življenja naših rojakov v Avstraliji: sv. Cirila in Metoda v Melbournu, sv. Rafaela v Sydneyu in Svete Družine v Adelaidi. Obiskal je še slovenske skupnosti v Canberri, Wollongongu in Queenslandu. Poleg rojakov in sobratov frančiškanov s sodelavci je srečeval tudi krajevne škofe, obiskal apostolskega nuncija ter slovensko veleposlanico.

Poročilo p. Davida Šrumpfa o obisku nadškofa v Adelaidi

Ljubljanski nadškof metropolit p. Stanislav Zore OFM je prispel v Adelaido v petek, 29. januarja 2016, popoldne. Z njim je prišel njegov brat Franci, ki ga je spremljal na obisku v Avstraliji, naša pastoralna sodelavka Marija Anžič in z njimi sem bil tudi sam, p. David Šrumpf, voditelj Slovenskega misijona Svete Družine v Adelaidi. Najprej smo se napotili v bližnji samostan malteških sester frančiškank, kjer imajo tudi svoj dom za starejše in bolne in kjer slovenski patri mašujemo, ko smo v Adelaidi. Tam sta se nam pridružila še dva frančiškana, ki živita v Adelaidi, in skupaj s sestrami in oskrbovanci Doma smo obhajali sveto mašo. Po maši in krajšem druženju smo se odpravili v West Hindmarsh, kjer imamo Slovenci svojo cerkev in hišo. Tam sta nas pričakala Danilo in Ivanka Kresevič, »angela varuha« naše cerkve, ki sta ga takoj po prihodu pospremila v cerkev, kjer je p. nadškof že večkrat maševal ob svojih prejšnjih obiskih, ko je obiskoval naše skupnosti in brate kot provincial slovenskih frančiškanov.

Zvečer smo se udeležili piknika pri adelaidskem nadškofu msgr. Philipu Wilsonu, ki ga vsako leto prireja za duhovnike, ki delujemo v njegovi nadškofiji. V druženju in pogovoru smo preživeli lep večer, saj sta bila tam tudi generalni vikar Philip Marshal in upokojeni adeladiski nadškof Leonard Faulkner, veliki prijatelj Slovencev.

Naslednji dan sta si gosta v spremstvu pastoralne sodelavke Marije ogledala Adelaidsko stolnico in mesto ter nekaj okolice, zvečer pa smo imeli na vrtu naše hiše ob cerkvi v West Hindmarsh piknik in srečanje za tiste člane naše skupnosti, ki največ sodelujejo in prispevajo k skrbi za našo cerkev, skupnost in pomagajo pri bogoslužju. Tudi tega srečanja se je udeležil adelaidski nadškof msgr. Philip Wilson.

V nedeljo smo obhajali slovesno sveto maše, ki se je je poleg adelaidskega nadškofa udeležil tudi generalni vikar. Goste je pozdravil g. Ivan Legiša, adelaidski nadškof pa je p. nadškofu Stanetu v znamenje prijateljstva in zaupanja izročil tudi svojo pastirsko palico, ki jo je uporabljal pri maši. Po obhajilu sta častni konzul Republike Slovenije v Adelaidi, g. Jadran Vatovec, in pevka Katarina Pistor zapela božično pesem, katere besedilo je napisal nadškof in uglasbil g. Jadran Vatovec. P. Stane je bil tudi pesnik in pred nekaj leti je izšla tudi njegova pesniška zbirka. To je bilo prvič, da je p. nadškof slišal svojo pesem uglasbljeno oz. zapeto. G. Vatovec je p. nadškofu tudi izročil notni zapis. Ob koncu maše sem se obema škofoma zahvalil za obisk, za daritev svete maše in za opogumljajoče in vzpodbudne, predvsem pa prijateljske besede p. nadškofa Staneta. Vsi so bili povabljeni v »dvoranco« za našo hišo na srečanje z obema nadškofoma in na kosilo. Naše srečanje se je odvijalo in končalo v prijetnem, prisrčnem in prijateljskem vzdušju. Popoldne smo obiskali še Slovenski klub in g. Ivana Zagorca, ki je v domu za ostarele. Poleg slovenskih frančiškanov, ki so odličje prejeli ob 50-letnici delovanja leta 2001, je bil g. Zagorc prvi in edini prejemnik odličja Svetega Cirila in Metoda, ki je najvišje odlikovanje Slovenske cerkve. v Avstraliji. Dobil ga je za zasluge pri gradnji naše slovenske cerkve v Adelaidi in tamkjašnje skupnosti. Letos so to odličje prejeli tudi zakonca Fredi in Jeni Brežnik ter Dušan in Saša Lajovic iz Sydneyja. Iz doma za ostarele smo se odpravili na letališče in poleteli v Melbourne, saj sta naslednji dan, 1. februarja, p. nadškof Stane in njegov brat Franci že odpotovala nazaj proti Sloveniji.

Adelaidski Slovenci smo bili izredno veseli obiska in smo sedaj zanj neizmerno hvaležni Bogu in njemu. P. nadškofu smo še posebej hvaležni, da je avgusta 2013 prišel v Adelaido samo zato, da je lahko nazaj v Slovenijo pospremil bolnega dotedanjega tukajšnjega slovenskega duhovnika in graditelja slovenske cerkve, p. Janeza Tretjaka, ki je manj kot leto pozneje v Sloveniji umrl. Bogu hvala še enkrat – in naj se uresničijo želje, ki so bile v srcu slehernega rojaka, ko sta nadškofa Stane in Philip v dvoranci po kosilu razrezala slavnostno torto: da bi se kmalu spet srečali v Adelaidi!

Sklepne misli nadškofa Zoreta

Nadškof Stanislav Zore, ki ga sobratje v Avstraliji, pa tudi drugi rojaki, še vedno naslavljajo nadškof p. Stane, je pred odhodom iz Melbourna za Radio Ognjišče takole povzel svoj obisk »Down Under«:

Vse te ljudi sem srečal najprej v duhu hvaležnosti za vse tisto, kar so skozi desetletja naredili tukaj v Avstraliji in jih skušal spodbuditi, da bi se veselili tega, kar so dali s svojo pridnostjo s svojimi talenti s svojo nadarjenostjo s svojo predanostjo in zvestobo temu kontinentu. Dejansko so zaznamovali to celino, dali svoj pečat Avstraliji. V tej hvaležnosti sem skušal videti tudi delo naših bratov. Petinšestdeset let mineva, odkar sta prva dva frančiškana prišla v Avstralijo in naši rojaki tukaj bi bili brez frančiškanske navzočnosti drugačni. Ravno tako bi bili drugačni, če jih ne bi povezovale Misli, ki letos obhajajo 65-letnico izhajanja. Ker so bili rojaki razkropljeni na zelo velikem prostoru, so bile dostikrat ravno Misli tiste, ki so povezovale vse te ljudi v eno samo občestvo. Na ta način smo skušali nekoliko ovrednotiti stvari ne smo kot beg nekam, kot iskanje boljšega kosa kruha, ampak tudi kot neko poslanstvo po skrivnosti božji volji kakor Bog pošilja ljudi, včasih na težko razumljive in včasih tudi težko sprejemljive načina ampak nazadnje pa se izkaže, da to ni bi bel, ampak da je bilo poslanstvo, da bi nekje izpolnili božjo voljo. Hkrati sem skušal razgrnit misli ob božji besedi, ki smo jo poslušali pri bogoslužju in na ta način skušali rasti iz Boga. Kajti na koncu koncev smo se srečevali kot tisti, ki verujemo v Boga. Nismo prišli skupaj samo kot Slovenci, ali iz kakšnega drugega razloga, ampak srečevali smo se kot tisti, ki živimo svojo vero in zato smo skušali na poseben način ovrednotiti naše življenje iz božje besede in iz zakramentov.