God škofa in mučenca sv. Blaža
Cerkev na Slovenskem
3. februarja praznujemo god škofa in mučenca sv. Blaža. Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč opisuje, da je bil sv. Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v mestu Sebaste v Armeniji.
Živel je med 3. in 4. stoletjem, mučeniške smrti pa naj bi najverjetneje umrl leta 316. Ko je začel cesar Licinij kristjane preganjati, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Nasproti mu je prihitela vdova s svojim edinim sinom ter jokaje prosila svetnika, naj ji reši dragega edinca gotove smrti, saj je požrl ribjo kost in se je skoraj zadušil. Sv. Blaž je pomolil, mladeniča blagoslovil in ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam je šel naprej v trpljenje in mučeniško smrt. V povezavi s tem čudežem Cerkev vsako leto podeljuje Blažev blagoslov. Škof, duhovnik ali diakon slovesno blagoslovi sveči za blagoslov, ju med seboj poveže v obliki križa ter ju približa grlu vsakega vernika, ki želi prejeti blagoslov.
Blagoslov
Blažev blagoslov je eden od mnogih blagoslovov, ki jih deli Cerkev ob različnih priložnostih za različne namene. Blagoslov je zakramental, to je sveto znamenje, ki posnema zakrament in označuje predvsem duhovne učinke, ki jih verniki prejmejo po priprošnji Cerkve (prim. B 60).[1] Pri podeljevanju blagoslovov Cerkev navadno uporablja blagoslovljeno vodo, ki nas spominja na krst, zakrament očiščenja in prerojenja v moči Kristusove smrti in poveličanja. Tudi sveče, ki jih duhovnik uporablja pri Blaževem blagoslovu, simbolizirajo luč in zmago svetlobe nad temo, dobrega nad hudim.
Besedilo je delno povzeto po knjigi Leto svetnikov, Mohorjeva družba, Celje, 1999.
[1] Konstitucija o svetem bogoslužju.
