Kam bi vlado poslali na informativni dan?

Slovenija | 12.02.2016, 14:34 Tanja Dominko

Ko se te dni bodoči srednješolci odločajo, kje bi radi nabirali nova znanja v prihodnjih treh, štirih ali petih letih, imajo verjetno s seboj veliko dela. Odgovora na vprašanje, kaj bi radi počeli v življenju, mnogi ne poznajo, ali pa enobarvno odgovorijo, da ne bi počeli ničesar. Prav tako ne poznajo odgovora na vprašanje, kateri poklic ima prihodnost, ampak tega jim niti ne gre zameriti, saj je težko biti jasnoviden. A da ne poznajo odgovora na vprašanje, katera so njihova močna področja, kje so res dobri, kaj jim res leži, to pa težko razumem. Na prvo žogo res.

Če bi vprašali njihove starše, bi verjetno mnogi rekli, da so njihovi otroci super na vseh področjih, obiskovali so namreč različne športne treninge, glasbeno šolo, take in drugačne krožke. Spet drugi bi nam odgovorili, da njihovih otrok preprosto ne zanima ničesar, da bi vse dni igrali računalniške igrice, delo pa jim smrdi že na daleč. Ampak, dragi starši, ste povedali svojim otrokom, da brez vloženega truda, dela ciljev preprosto ne moremo doseči? Ste vsaj poskusili to razložiti? Mnogi verjetno ste, a primerov iz okolja, s katerimi bi to trditev pomagali potrditi, ni bilo lahko najti.

Za primer vzemimo slovensko vlado in glavnino njenih ministrov, pa kaj hitro dobimo občutek, da si lahko plačo človek zasluži z vrtenjem jezika, njegovo delo pa ni pomembno.

Včeraj sem se za hip ali dva ustavila ob gledanju oddaje Tarča na Televiziji Slovenija, ki so jo namenili sanaciji bank in zadnjim menjavam v nadzornem svetu NLB. Danes sem si oddajo še enkrat ogledala v celoti in znova me je začelo jeziti. Ves čas poslušamo iste izjave, ki z realnostjo nimajo nobene zveze. Namreč da je vlada strokovna, premišljena, da dela v skladu z zakonodajo, da je etika visok standard, ki mu sledi, da ne popušča pritiskom iz ozadja. Vsekakor retoriko obvladajo, a to je tudi vse. Poglejmo samo stavek, ki ga je sinoči izrekel državni sekretar na finančnem ministrstvu Metod Dragonja: »Zaupanje se ustvarja z delom in rezultati!«. Lep stavek, vsi ga takoj podpišemo. Gospod Dragonja, pa res mislite, da smo volivci tako neumni, da ne vidimo, kako nam nakladate iz dneva v dan?!

Slovenski državni holding je poskrbel za prenovljen nadzorni svet Nove Ljubljanske banke. Vanj ni posadil kogarkoli, v njem niso strokovnjaki iz tujine, s temi je imela vlada že težave, saj so svoje delo nadzornikov preresno jemali. V nadzorni svet je SDH, ki ga vodi Marko Jazbec, ki se na te reči spozna, posadil tri nekdanje zaposlene v NLB. S tem na prvi pogled ni nič narobe. Marsikdo bi rekel, no, ja, saj možje vsaj vedo, kako se stvari streže, banko poznajo do njene obisti. Ja, to res ne bi bil problem, če bi bila banka v času njihovega sodelovanja svetla zvezda na slovenskem bančnem nebu. Pa ni bila. Podeljevali so se slabi krediti, mahinacije so šle ravno prek tujih podružnic, smo slišali včeraj. Pa to slovenske vlade ne moti. No, vsaj Dragonje kot njenega strokovnega člena, kot se je poimenoval sam, ne. Ob dejstvu, da je ta menjava zmotila ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča, nekdaj prvega moža KPK (naj si o njem mislimo karkoli), ni ministrska ekipa niti malo trenila z očesom. Ker minister menda tega ni omenil na seji vlade, pač pa je mešanico obžalovanja in jeze izpljunil pred novinarskimi kamerami. Ampak če prav pomislim, tukaj naletimo na nedoslednost. Čeprav vlada ves čas poudarja, da je menjavo izpeljal SDH, katerega neodvisnost jemljejo povsem resno, hkrati pričakuje, da bo minister na seji vlade omenil svoje nezadovoljstvo z odločitvijo SDH. Zakaj pa, gospodje in gospe? In še ena nedoslednost, ki mi je padla v oči. Ko je Dragonja sinoči izjavil, da se bo moral ta nadzorni svet dokazati z rezultati kot vsak drug, je jasno nakazal, da v nasprotnem primeru bo kaznovan. Bo odletel, če hočete. Ampak, ali o tem ne odloča SDH, in ne vlada?! In če si vsak pošten državljan predstavlja, da je dobro delo nadzornika nadzor, se potem upravičeno vpraša, kaj je bilo narobe s temi nadzorniki, da so morali oditi. Je bilo nadzora premalo? Ali morda preveč? Da gre za slednje, je posredno nakazala nekdanja nadzornica Norvežanka Marianne Oekland, ki je tudi sama morala oditi leta 2013. Mimogrede, že takrat so iz nadzornega sveta povsem počistili tuja imena. Zdaj se je torej nadzorni svet še bolj preobrazil, a namesto da bi nekdanji finančni minister Franci Križanič to označil kot problematično, se je sinoči obregnil ob dejstvo, da med novimi nadzorniki ni ženske. Joj, gospod Križanič, ste se skušali svoji ženi malce prikupiti ali kaj?!

Skratka, NLB kot največja slovenska banka, ki je že nekaj časa na seznamu za prodajo, rok zanjo se izteče prihodnje leto, je kot nekakšen trojanski konj, iz katerega nam bodo poskakali vsi virusi tega časa. Korupcija, klientelizem in številne druge bližnjice za polnjenje žepov elit. To, da je v zadnjem obdobju delala ekipa dobro, nikogar ne zanima. Za hip me prešine, da jih pravzaprav moti, da so postali v NLB morda rigoroznejši pri podeljevanju kreditov novopečenim političnim elitam. Da pravzaprav godrnjanje Križaniča, da je kreditni krč še vedno prisoten, sploh ni tuljenje v rog skupaj z gospodarstvom, saj sta bila z Goranom Novkovičem iz GZS včeraj vsak na svojem bregu, ampak gre preprosto za mačko, ki so ji stopili na rep.

Upam, da se motim. Saj si preprosto ne predstavljam, da si želijo banko še bolj potopiti. Že tako bodo zanjo težko našli kupce. Vlagatelje je treba prepričati, in to, kar se dogaja z banko zdaj, ni najboljši način.

Toliko o banki, ki je skočila v medijski prostor tako kot že večkrat doslej. Z lahkoto pa bi se v komentarju obregnila še ob druge rak rane te vlade. Ob to, denimo, kako nas že ves čas zavaja, da se intenzivno spopada z begunsko problematiko, ki nas ne stane kaj dosti, tistih 20 milijonov, kolikor nas je že stala, je očitno zanjo drobiž. Povsem lahko bi se pozabavali z dodatki za stalno pripravljenost, s katerimi vlada ne želi razčistiti, saj bi s tem povzročila odkrit spopad s svojim največjim kadrovskim bazenom, fakultetnim prostorom, iz katerega izhaja tudi kar nekaj njenih članov.

Povsem z lahkoto bi se spotaknila tudi ob nedorečeno zunanjo politiko, kjer spremljamo blamažo Karla Erjavca na sto in en način. Na zdravstveno politiko, kjer ni posluha za zdravstveno reformo. Na apatičnost do problemov vojske in policije. Na sumljive načrte kmetijskega resorja na področju gozdnega podjetja. In na mnoga druga področja, kjer strokovnost poka po šivih, etičnost pa se je razpočila že zdavnaj.

No, gospa vlada, kam vas pošljemo na informativni dan? Na kakšno od škofijskih gimnazij, morda, da vam nekoliko zbistrijo pogled na etične standarde in moralo. Premieru Pahorju je obisk na ŠKG dobro del, to pač moramo priznati.