Prva adventna pridiga: Cerkev kot Kristusova nevesta in Kristusovo telo
Cerkev po svetu
V kapeli Odrešenikove Matere v apostolski palači je v petek, 4. decembra potekala prva adventna pridiga za papeža Frančiška in rimsko kurijo. Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa tokrat pridiga na temo Kristus, luč narodov. Meditacije bodo oprte na drugi vatikanski koncil, v ospredje pa bo postavljena koncilska konstitucija o Cerkvi Lumen gentium. Kot je pojasnil p. Cantalamessa, se je o koncilu že veliko govorilo in pisalo, a skoraj vedno o njegovih doktrinalnih in pastoralnih vidikih, malokrat pa so bile izpostavljene duhovne vsebine koncilskih besedil.
Cerkev – Kristusova nevesta in Kristusovo telo
Prva pridiga je govorila o Cerkvi kot Kristusovem telesu in Kristusovi nevesti. Kristološki vidik konstitucije Lumen gentium (LG) je viden predvsem v prvem poglavju, kjer o Cerkvi nevesti beremo: »Cerkev se imenuje ''nebeški Jeruzalem'' in ''naša mati''. Opisana je tudi kot neomadeževana nevesta brezmadežnega Jagnjeta, ki jo je Kristus ''ljubil in sam sebe dal zanjo, da bi jo posvetil''. Pridružil si jo je v nerazvezljivi zavezi in jo neprestano ''hrani in neguje''. Potem ko jo je očistil, jo je hotel imeti združeno s seboj, da bi mu bila podrejena v ljubezni in zvestobi« (LG, 6).
O Cerkvi, ki je Kristusovo telo, pa je v Lumen gentium zapisano: »Božji Sin, ki si je pridružil človeško naravo in s svojo smrtjo in vstajenjem premagal smrt, je odrešil človeka in ga preoblikoval v novo stvaritev. S podelitvijo svojega Duha je namreč svoje brate, zbrane iz vseh narodov, na mističen način osnoval kot svoje telo. Ko smo resnično deležni Gospodovega telesa pri lomljenju evharističnega kruha, smo dvignjeni v občestvo z njim in med seboj. ''Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.''« (LG 7).
P. Cantalamessa se sklicuje na kardinala Ratzingerja, ki je v ospredje postavil odnos med tema dvema podobama Cerkve: Cerkev je Kristusovo telo, ker je Kristusova nevesta. Izvor pavlinske podobe Cerkve kot Kristusovega telesa ni stoična metafora skladnosti delov človeškega telesa, ampak je poročna podoba enega mesa, ki ga oblikujeta moški in ženska s poročno združitvijo; še bolj pa je to evharistična podoba enega telesa, ki oblikuje tiste, ki jedo isti kruh: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10,17).
Od Cerkve k duši
Naslednji vidik, ki ga je izpostavil p. Cantalamessa, se je nanašal na povezavo med Cerkvijo in dušo. Sveti Ambrož je govoril: »Cerkev je lepa v dušah.« To pomeni, da tisto, kar pravimo o Cerkvi na splošno, velja za vsako osebo v Cerkvi. Če je Cerkev v svojem najglobljem in najresničnejšem smislu Kristusovo telo, jaz uresničujem Cerkev v sebi, sem »cerkvenostno (eklezialno) bitje«, in sicer v meri, v kateri dopustim Kristusu, da iz mene naredi svoje telo, ne samo v teoriji, ampak tudi v praksi. Kar šteje, ni mesto, ki ga zavzemam v Cerkvi, ampak mesto, ki ga Kristus zavzema v mojem srcu, je zatrdil p. Cantalamessa in dodal, da se to uresničuje po zakramentih, predvsem po krstu in evharistiji.
Osebno srečanje z Jezusom
Ob koncu pridige je spregovoril še o osebnem srečanju z Jezusom. Papež Frančišek v okrožnici Evangelii gaudium (EG) zapiše: »Vabim vsakega kristjana, kjerkoli že je, naj še danes obnovi svoje osebno srečanje z Jezusom Kristusom, ali se vsaj odloči za srečanje z njim in ga vsak dan nenehno išče. Ni razloga, da bi kdo mislil, da to vabilo ni namenjeno njemu« (EG, 3).
Osebno srečanje z Jezusom ne pomeni, da se nadomesti zakramentalnega, ampak da je zakramentalno srečanje tudi svobodno srečanje, ne zgolj navidezno, pravno ali stvar navade. Če je Cerkev Kristusovo telo, je osebno sprejemanje Kristusa edini način, da se vstopi v Cerkev in se postane njen del. P. Cantalamessa je pojasnil, da je osebno srečanje s Kristusom bilo na začetku zgodovine Cerkve povezano s katehumenatom, dolgim obdobjem priprave, in bilo sad osebne odločitve, ki je lahko vodila tudi v možnost mučeništva. Danes so se razmere spremenile. Postavljeni smo pred potrebo po novi evangelizaciji, ki bo znala upoštevati to novo situacijo krščanstva. Gre za ustvarjanje priložnosti za današnje ljudi, ki jim bodo omogočile v novem kontekstu sprejeti osebno odločitev, svobodno in zrelo, kakor je to bilo pri prvih kristjanih, ko so sprejeli krst.
Kaj storiti ob pojavu množice kristjanov, ki so že krščeni, a so kristjani samo po imenu, popolnoma oddaljeni od Cerkve in zakramentalnega življenja? Po Cantalamessovem prepričanju so odgovor na ta problem številna cerkvena gibanja, laična združenja in prenovljene župnijske skupnosti, ki so se pojavile po drugem vatikanskem koncilu. Vse te stvarnosti predstavljajo kontekst in sredstvo, ki omogočata mnogim odraslim osebam, da sprejmejo osebno odločitev za Kristusa, da z vso resnostjo sprejmejo svoj krst, da postanejo aktivni subjekti Cerkve.
Kaj torej pomeni osebno srečati Jezusa in se mu pustiti srečati? Pomeni izgovoriti: »Jezus je Gospod!« Jezus ni neka osebnost, ampak je oseba; ni nekdo, o katerem se govori, ampak nekdo, kateremu se lahko govori in s komer se lahko pogovarja, saj je vstali in živi; ni več samo spomin, ampak je navzočnost.
