Papež Frančišek na god sv. Štefana povabil k izrazom usmiljenja in medsebojne ljubezni
Svet | 26.12.2015, 14:59
„Včeraj se je na zemlji rodil Odrešenik, danes pa se je za nebesa rodil njegov zvesti pričevalec.“ S temi besedami je papež Frančišek danes opoldne kmalu po začetku nagovora, povezal včerajšnji Božič in današnji praznik svetega Štefana. Skupna značilnost obeh je temà zavračanja življenja po eni strani in po drugi še močnejši sij luči ljubezni, ki premaga sovraštvo in začenja novi svet. Svetemu očetu je tudi danes na Trgu sv. Petra v Vatikanu prisluhnilo veliko ljudi. Zahvalil se je vsem za prejeta božična voščila, zlasti za molitev zanj. Povabil je, naj zrenje svete Družine v jaslicah spodbuja k izrazom usmiljenja in medsebojne ljubezni v družinah, v župnijskih in redovnih skupnostih, v gibanjih in združenjih, v vseh vernih in tudi v ljudeh dobre volje.
V nagovoru pred molitvijo angelovega čaščenja in blagoslovom je papež Frančišek svojo pozornost namenil odpuščanju, ki ga je sveti Štefan podaril svojim morilcem in zanje molil, naj jim Gospod ne prišteva tega greha (prim. Apd 7,60). S tem je dokazal svojo veliko podobnost z Jezusom, ki je na križu prosil: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo“ (Lk 23,34). Štefan je pričevalec vere prav zato, ker je ravnal tako kot je naredil Jezus. Štefan je molil, ljubil in zlasti odpuščal, saj je najbolj vzvišen človekov dar prav odpuščanje.
Morda se sprašujemo, čému služi odpuščati, je v nadaljevanju dejal sveti oče. Kakšno korist prinaša odpuščanje? Dejal je, da če pomislimo že samo na Štefana, vidimo, da je iz njegovega odpuščanja po Božji milosti iz mladega Savla, preganjalca kristjanov, zrasel Pavel, veliki apostol narodov. Nato je dejal: „Tudi mi se rojevamo iz Božjega odpuščanja. In to ne le pri krstu, temveč se naše srce prerodi in znova oživi vsakokrat, ko prejmemo odpuščanje... Če želimo napredovati v veri, je najprej treba sprejeti Božje odpuščanje,...saj nam z njim ozdravlja srce in poživlja ljubezen.“ Nadaljeval je z doslej večkrat ponovljeno spodbudo, naj „se nikoli ne utrudimo prositi za Božje odpuščanje, saj se šele, ko nam je odpuščeno, ko občutimo odpuščanje, naučimo odpuščati tudi mi.“
Nato je sveti oče ugotavljal, da je vedno zelo težko odpustiti. Vprašal se je, kje naj začnemo z opravičenjem malih in velikih krivic, ki jih vsak dan doživljamo. Odgovoril je, da se proces začenja v molitvi, kakor je to storil Štefan. „Začetek je v našem srcu! Z zamero, jezo, ki jo čutimo, se najprej soočimo v molitvi tako, da človeka, ki nas je prizadel, izročamo Božjemu usmiljenju: 'Gospod, prosim te zanj, prosim te za njo...' Ob tem odkrijemo, kako nas ta notranja bitka za odpuščanje očiščuje od zla in kako nas molitev in ljubezen osvobajata od notranjih vezi zamere. Z mržnjo je težko živeti.“
Papež Frančišek je ugotavljal, da imamo za trening v odpuščanju in udejanjanja tega vzvišenega dela, ki človeka približuje Bogu, vsak dan možnost. Kot nebeški Oče postajamo tudi mi usmiljeni, saj z odpuščanjem premagujemo zlo z dobrim, in sovraštvo spreminjamo v ljubezen in tako očiščujemo svet.
Naj nam pri tem pomaga priprošnja Božje Matere in mučencev, ki jih je tudi dandanes zelo veliko, je opoldanski nagovor sklenil sveti oče.
