Slovo od župnika Jožeta Horna

| 10.11.2015, 13:33 Matjaž Merljak

V Mendozi, pod mogočnimi Andi, je umrl dušni pastir slovenske skupnosti, Jože Horn. Za tednik Svobodna Slovenije je poročilo pripravil mendoški rojak Božidar Bajuk.

Slovo od slovenskega dušnega pastirja v Mendozi č. g. Jožeta Horna, je zahvala in poročilo o njegovem dolgoletnem življenju med nami, je pregled iskanja poti mendoške skupnosti, je iskanje versko družbenega razvoja v dobi, skoraj od našega prihoda v novo domovino Argentino, do danes.

Ljubezen je bila vodnica v tem iskanju; spoznali smo, da je bila ljubezen najvišja krepost našega skupnega ravnanja. Gospod Jože je bil tretji duhovnik slovenske skupnosti pod Andi. 60 let nas je spremljal. Hvaležni mu priznavamo neprecenljivo delo med nami, skrb in ljubezen do Boga, sorojaka in Slovenije.

Gospod Jože bi decembra dočakal svojo 90-letnico. Posledice težkega življenja so se pokazale v zadnjih letih, zdravje ga je polagoma zapuščalo. Božični in velikonočni prazniki so mu v zadnjih letih pomenili veliko breme. Nikdar jih ni opustil, niti skrajšal obredov. »Dokler morem, bom zdržal«.

Letos, 12. julija, se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Zbolel je za pljučnico. Potrebno zdravniško oskrbo je prejel v domu, v duhovniškem zavetišču »Casa del clero«. Telo je oslabelo, a s fizioterapijo je ponovno vstal in se z optimizmom veselil povratka k svojim ovčicam. Slab krvni obtok v možganih in seveda tudi starost, nista dopustila povratka v Slovenski dom. Pljučnica se je ponovila, zelo je slabel. Infekcijsko žarišče je napadlo vse organe. Morali smo ga preseliti v bolnico Hospital Español. Organizem ni zdržal, ozdravitev je bila nemogoča. V soboto, 24. oktobra, je mirno zaspal. Prejel je bil vse zakramente; njegovi verniki in prijatelji smo zanj molili.

Kropili smo ga v Slovenskem domu, v njegovem domu. V soboto, pozno v noč, so ga obiskali, molili in kropili rojaki in prijatelji. Tudi člani argentinske vojske in nekateri bratje mendoške nadškofije.

V nedeljo, 25. oktobra, ob 11 uri, so zanj darovali sv. mašo mendoški nadškof, msgr. Carlos María Franzini, pomožni škof msgr. Dante Braida, padre Reale in č. g. Janez Cukjati, ki ga je v zadnjih mescih nadomeščal pri slovenskih nedeljskih mašah.

Ob vstopu v dvorano je Pevski zbor zapel Vodopivčevo Najvišji, vsemogočni Bog.

Sledila je Vrabčeva peta sv. maša. Vsi navzoči smo imeli občutek pobožnega slovesa ter hvaležnosti. Oktet nam je nudil in doživeto zapel Oče naš (Rimski Korzakov).

Molitve ob krsti sta opravila msgr. Braida in g. Janez Cukjati.

Pred koncem je g. nadškof zaprosil, da smo vsi zaploskali, kot izraz hvaležnosti in čestitk za globoko doživeto poslovilno sv. mašo, darovano za zvestega božjega služabnika. Pohvalil je zbranost navzočih in posebno lepo petje Pevskega zbora in Mendoškega okteta. »Zbrano petje je lepota, ki nas bliža božji navzočnosti, ker je Bog neskončna Lepota. Ne pozabite na svoje korenine. To je naša želja, to je želja Cerkve. Naprej Vneto gojite slovensko občestvo, po zgledu vašega gospoda Jožeta«. Za sklep je oktet zapel prelepo Ko zarja zlati nam gore. Obe pevski skupini je vodil lic. Diego Bosquet.

Množica prijateljev je spremila popoldanski sprevod do zadnje zemeljske postaje v Parque de Descanso. Vsi zbrani smo se vživeli v pogrebni dogodek s pomočjo okteta: K Tebi želim moj Bog. Težko je bilo prikriti solze, ki so privrele iz globokega sočutja in ljubezni do pokojnika.

Pogreb je vodil č. g. Janez Cukjati. Blagoslovil je grob in se poslovil od našega rajnega g. Jožeta. G. Stane Grebenc, ki ga je pred 61-imi leti sprejel ob prihodu v Mendozo, je podal pregled njegovega delovanja med nami in mu želel večni pokoj.

Mendoški Pevski zbor je zapel primerno Gallusovo Ecce quomodo moritur.

Božidar Bajuk je v imenu Društva Slovencev v Mendozi izrazil hvaležnost in prošnjo večnega plačila gospodu Jožetu.

Končno nas je tudi ganil trobentač vojaških prijateljev in tako naznanil vstop gospoda Jožeta v večno življenje.

Ob koncu je mogočno zadonela Marija skoz življenje. Z njenim blagoslovom in upanjem smo se vrnili na svoje domove z zavestjo, da smo se poslovili od rednega, stalnega slovenskega pastirja. Zavedamo se, da bomo naprej skrbeli in gradili živo slovensko skupnost in iskali, po zgledu našega pokojnega gospoda Jožeta, rast verskih in narodnih vrednot, skupno z našimi vnuki in bodočimi potomci slovenskega občestva

Poslovilne besede Božidarja Bajuka

Predragi gospod Jože!

Pred 70. leti ste s svojimi starši zapustili domovino.

Zvesti svojemu prepričanju, zvesti ljubezni do domovine in z zaupanjem in vero v Boga, ste pričeli svojo begunsko pot.

Jože, kot mlad fant - domobranec, ste se pridružili tisočerim Slovencem in usmerili svoje življenje iskanju »obljubljene dežele«.

Na Koroškem ste prisluhnili klicu božje Previdnosti. Pričeli ste bogoslovne študije v Briksnu.

V evangeliju sv. Janez pravi: »Niste vi mene izvolili, temveč sem jaz izvolil vas in postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane«. (Jn. 15, 16)

Gospod Jože, sprejeli ste izvolitev in se posvetili pripravi na novo življenjsko poglavje. Posvečeni ste bili in se odločili: želeli ste biti pastir svojim rojakom v Mendozi.

60 let ste bili naš pastir! Mnogo let ste se tudi posvetili pastorali argentinskih vojakov ter vzgojnim in socialnim organizacijam.

Zavedamo se, da je duhovniško življenje posejano z odpovedmi in obteženo s križi.

Samota je hudo breme.

Gospod Jože, ko se poslavljamo od Vas, Vam želimo priznati izredno važnost slovenskega dušnega pastirja v naši skupnosti.

Kot slovenski duhovnik je Vaša skrb za redno bogoslužje omogočala združenje rojakov in prijateljev, danes že tretje generacije begunskih potomcev.

Z našimi zavednimi predniki in voditelji Društva ste gradili zavest in ljubezen do slovenskih vrednot; s svojim požrtvovalnim delom ste skrbeli za versko rast slovenskega občestva.

V imenu Društva Slovencev v Mendozi se Vam zahvaljujemo za Vašo vztrajnost, potrpežljivost in za vse dobro, ki ste ga nam podarili v 60. letih življenja med nami.

Gospod Jože, izražamo Vam iskreno zahvalo!

Končali ste svoje zemeljsko romanje, vračate se k Očetu.

Želimo Vam: uživajte večno ljubezen pri Bogu, ki je Ljubezen!

Poslovilne besede Staneta Grebenca

Zbral sem nekaj besed, ki jih bom spregovoril Vam, da se poslovimo od našega dolgoletnega dušnega pastirja g. Jožeta Horna in njemu v iskreno zahvalo.

Bog mu bodi plačnik. Molimo za pokoj njegove duše in veselo združenje v nebeški slavi, kot poje pesem: »O srečni dom nad zvezdami, kjer bivajo vsi blaženi, ki Bogu so odšli z zemlje«.

Gospod Jože je prišel v Mendozo pred 61. leti, na prošnjo g. direktorja za slovensko dušno pastirstvo, msgr. Antona Oreharja. Na železniški postaji (pripeljal se je z vlakom El Cuyano), sva ga sprejela z Lojzetom Kočarjem, in smo se s taksijem zapeljali do patrov Mercedarcev na cesti Montecaseros, kjer je imel stanovanje.

Takoj po prihodu se je posvetil dušnopastirskemu delu v slovenski skupnosti. V prvih letih naše naselitve je bilo veliko organizacij in ustanov, delovanje v skupnosti zelo razgibano, mnogo sestankov in prireditev.

Gospod Jože se je po možnosti udeleževal vseh, prisostvoval delu in pomagal z nasveti.

Spremljal je življenje v skupnosti od zibeli do groba.

Začel je krščevati novorojene, pripravljal otroke za prejemanje zakramentov, spovedi, obhajila, birme, poroke in končno pokopaval umrle; prva leta ne veliko.

Osrednje opravilo je bila nedeljska sv. maša, ki smo se je prva leta vsi udeleževali. Potrebe po druženju z rojaki so to spodbujale.

Velik problem je bil najemanje prostorov za prireditve. Kmalu smo začeli misliti na lastno streho. Ko smo začeli z gradnjo slovenskega doma, našega ognjišča in svetišča, je gospod Jože z vso vnemo sodeloval in podpiral gradnjo.

Po nakupu stare stavbe je več let stanoval v Domu in tako bil bližje svojim vernikom. Tudi potem, ko smo zgradili novega, je dnevno prihajal in v atriju opravljal svoje duhovniške molitve.

Poleg dela v slovenskem občestvu je sprejel dušnopastirsko oskrbo v argentinski vojski, v 8° Brigada de Montaña. Veliko let je opravljal nočno duhovniško službo, skrbel za umirajoče in ljudi v stiski.

Več let je za Svobodno Slovenijo pripravljal podlistek »G. Jože razmišlja«, vključeval je razmišljanja in nasvete.

Vsa ta dela in mnoga, ki jih ne poznamo, so ga spremljala na poti v večnost.

Gospod Jože, člani slovenskega občestva se Vam zahvaljujemo za vse delo, ki ste ga toliko let opravljali v naše dobro; zahvala za vse milosti, ki smo jih po vaših priprošnjah prejemali. Naj vam Vsemogočni poplača in vam dodeli večni mir in pokoj.