Veselje in Slovenci na Mivinem vozilu na Madagaskarju
Slovenska dobrota blaži stiske najbolj ubogih Malgašev
Radijski utrip Matjaž Merljak
Premnogi ljudje na Madagaskarju še vedno živijo v skrajni revščini, ki kaže najbolj žalostno podobo tega trenutka. Mnoga nasprotja doživljajo Jure, Marko in Izidor, ki so na svoji poti obiskali misijone, daleč stran od mest in tiste, ki blažijo revščino na obrobjih.
Ustavili so se tudi pri misijonarki s. Marjeti Zanjkovič, ki že več kot trideset let deluje na Madagaskarju, zadnja leta blizu mesta, v preteklih pa je bila tudi zelo daleč na podeželju: „Če si bližje mesta, je nekoliko lažje, saj je marsikaj bolj dosegljivo.“ A vendarle bolj kot bližina mesta stiske Malgašev blaži slovenska dobrota.
S. Marjeta je hvaležna, ker so z darovi iz Sloveniji zgradili vrtec, center za mlade, kolegij, s pomočjo Mive so dobili tudi avto, zdaj pa bodo gradili vodnjak. Načrtov je in dela je še veliko. S. Marjeta je iskreno hvaležna vsem dobrim ljudem in upam, da bo slovensko srce vedno tako čuteče za stiske najbolj ubogih.
Z juga proti severu
Naši sodelavci spet potujejo proti izhodišču - glavnemu mestu Madagaskarja Antanarivu, kjer so svoje delo začeli pred skoraj 14 dnevi. Na poti se srečujejo s slovenskimi sogovorniki. V popoldanskem javljanju se je o vzgoji, učenju jezika in malgaškem vsakdanu Jure pogovarjal z laiško misijonarko Lucijo Čuk.
Ljudje so bili zelo zadovoljni, ko je prišla. Lucija Čuk: "Bala sem sem, da se bom počutila osamljeno, da bom imela domotožje. A nič od tega se ni zgodilo, tako lepo so me sprejele sestre tukaj, imam svojo hišico, počutim se domače."
Na začetku je bilo težko, predvsem zaradi jezika. "Otroci tukaj potrebujejo stisk, objem, ljubezen in to jim lahko dam že od začetka. Ko napredujem v jeziku, gre zadeva naprej tudi v vzgoji."
Razlika v sistemu vzgoje
V Sloveniji gre učenje preko igre, tukaj pa se veliko ponavlja in ni praktičnega znanja, ni splošne razgledanosti. To manjka.
Priprave so potekale 2 leti, situacijo in realno življenje pa spoznaš, ko prideš v sam kraj.
Preberite, kako je Jure Sešek doživel že tretjo nedeljo na Madagaskarju.
Veliko sogovornikov so naši sodelavci srečali v minulih dneh. Jure jih je veliko vprašal, kako vidijo Madagaskar danes. "Vsi, ampak res vsi, so mi zatrdili, da gre deželi zelo slabo. Mnogi, tudi domačini, so potarnali, da se prav nič ne spreminja na bolje, da reven človek postaja še revnejši, da tudi uradni kazalci ne pokažejo nikakršnega gibanja navzgor, na bolje. Razlogi za to so gotovo različni, o rešitvah in prihodnosti pa niti nočejo modrovati, ker imajo toliko dela z gašenjem trenutnega požara." Več na Juretovem blogu.
