Zatajeno krščanstvo

Slovenija | 12.10.2015, 11:35

V zadnjem času našo staro celino pretresajo dogodki, ki v ljudeh vzbujajo dvome, negotovost in strah. Kaj se bo zgodilo z našo identiteto, bomo zmogli ohraniti mir, varnost in relativno blagostanje, ki so ga mnoge pretekle generacije pomagale ustvarjati? Nenadoma se moramo soočati z množico, ki nima izkušenj, kaj pomeni ostra evropska zima, množico, ki ima drugačne verske poglede, ki so se oblikovali v njihovih povsem specifičnih zgodovinskih in družbenih razmerah. Še v primeru načrtovanega in organiziranega potovanja se ni lahko preseliti na drugi konec zemeljske oble. Poletje se izteka, begunci in imigranti pa se iz povsem drugačnih klimatskih razmer selijo v prihajajočo zimo. In v večini primerov izkazujejo nerazumno držo: Tukaj smo! Primerno poskrbite za nas! S čimerkoli ne bomo zadovoljni!

Na tem mestu je seveda utemeljeno vprašati, v kakšno Evropo prihajajo: v babilon najrazličnejših duhovnih gibanj ali celo v razkristjanjeno Evropo? Mislim, da ni tako. Že krajša popotovanja po evropskih krajih nam povedo, da se naša celina dobro zaveda svojih korenin in spoštuje dediščino očetov. Morda je sicer naš odnos postal muzejsko okostenel, saj nam v duhovnem smislu često zadošča obisk lepo obnovljenega božjega hrama, praznega samostana, ki je sicer arhitekturni biser, svojo krščansko prakso pa potisnemo v ozadje ali jo celo zatajimo. Mnogi dogodki na področju kulture, iz življenja cerkve in politike pa me kljub temu navdajajo z optimizmom. Pa pričnimo s primerom iz kulture. Pred kratkim so se končali svetovne glasbeni dnevi. Ta odmevna, ugledna mednarodna prireditev je ponesla sloves Ljubljane in vse naše dežele v širni svet. Mlajša generacija skladateljev je za večje število koncertov prispevala nove skladbe, ki so mnoge prav v Ljubljani doživele krstne izvedbe. Če so pri instrumentalnih skladbah prevladovali zelo splošni naslovi, ki so nakazovali predvsem strukturo in kompozicijske postopke v kreaciji skladb, pa je pri vokalnih skladbah, kjer beseda še kako determinira bistvo vsebine in sporočila, prevladovala krščanska ikonografija. Z naslovi kot n.pr. Chartre, Omnia tempus habent, Pater noster, Sedmi angel skladatelji razodevajo pomemben vidik svojega odnosa do življenja in stvarstva, še vedno se zatekajo k živemu krščanskemu izročilu in miselni dediščini. Sveto pismo in posledično krščanstvo v umetnosti ostaja vir nenehne inspiracije.

Ozrimo se še na način govora, ki ga uporabljajo naši politiki, dvorni filozofi, sociologi in na koncu novinarji različnih medijev. Ob begunski krizi smo seveda nestrpno pričakovali, kaj povedo o sočutju, trudu EU in tudi o nevarnostih, ki jih nenadzorovani valovi ljudi prinašajo.

Naši t im. desni poslanci nedvoumno povedo, da je treba pregnancem, ki to v resnici so, pomagati. Ne skrivajo se za lažno človekoljubje, ko je treba odkrito reči, da nekateri prihajajo tudi s slabimi nameni ali se žele okoristiti z evropskim blagostanjem, za katerega se vsak izmed nas trudi iz dneva v dan.

Oni dan sem prebirala tudi izjave naših levih evroposlancev. Zanimivo: govore o vrednotah, o koreninah, o duhu, ki je v njihovih diskurzih sicer brez imena, brez izvora, brez avtorstva. Čeprav v evropski ustavi ni omenjena beseda »krščansko«, vsakdo natančno ve, da je zagovornik solidarnosti, miru in bratstva prav krščanstvo. Prebrati je treba nekaj vrstic iz evangelijev, pa bodo vrednote, na katere se tako radi sklicujejo, dobile avtorja in izvor.

Nekaj tednov nazaj sem na okrogli mizi na TV slišala precej obskurno trditev uglednega profesorja: »Evropa ni krščanska, Evropa je sekularizirana.«

Naj povem, da me je ob tej kategorični izjavi zazeblo. Namreč, če je Evropa sekularizirana, še ne pomeni, da ni krščanska. Drži sicer, da je sodobni način življenja, razvoj znanstvenih disciplin, selitev kulturnega dogajanja v profesionalne institucije terjal svoj davek. Vsako od teh področij si je izborilo svojo avtonomijo, vzporedno s tem procesom pa se je sekularizacija zmagovito spremenila v ideologijo, ki vero aktivno spodriva iz javnega življenja.

Skoraj ne mine dan, da ne bi na TV , radiju ali časopisu omenjali dogajanja v cerkvi ali govorili o vrednotah, ki so jih tako rekoč ukradli iz krščanskega besednjaka. Izobraženci take in drugačne vrste se sprehajajo iz enega duhovnega območja v drugega, poberejo smetano – razumi: ideje, informacije, poznanstva – in odidejo drugam. Prav zaradi take drže naše elite se družba ruši, izgublja identiteto, mladi pa ne ujamejo smeri.

Opažam, da propaganda proti krščanstvu stopa v novo fazo. Morda ni več tako očitno agresivna, a veliko bolj prefinjeno lansira rek, da je krščanstvo v izumiranju. Tem stališčem pa je krepko napoto naš Sveti Oče, ki govori drugačen jezik kot njegovi predhodniki, a so tudi oni prenovo že zastavili.

Splet in hitrost širjenja informacij – mislim tukaj predvsem na tiste slabe, dobesedno satanistične, se širijo in okužujejo svet vsevprek. Če so se v preteklosti na lokalni ravni stran od pogledov javnosti dogajale strašne stvari, se sedaj dogajajo pred očmi svetovne javnosti, pred očmi vsega sveta. Nekoč smo jasneje opredeljevali, kaj je normalno in kaj ne, sedaj postaja vse, kar je splošno vsiljeno in prakticirano, normalno.

No, Sv. Oče se tega dobro zaveda in sočustvuje z bolečino mnogih. Je avtoriteta duha in srca in kot tak prevzema prva mesta med učenjaki in politiki. Cerkev, ki je še nedavno postajala malce muzejska, se vrača v življenje, kakršno trenutno je.

Veliko dejanje, sinoda o družini, in vitalnost cerkve seveda ne gresta v račun tistim, ki se pohujšujejo nad vsakim najmanjšim prestopkom in odklonom v tej instituciji. A kot se je že večkrat v zgodovini izkazalo, bo tudi danes cerkev sposobna primerne prenove in bo v njenih hodnikih zavel svež zrak.

In mi? Sedaj, ko živimo v nekakšni napetosti zaradi številnih ljudi, ki se v Evropi identificirajo z islamom, moramo samokritično pomisliti, kako goreča in notranje močna je naša pripadnost krščanstvu. Ne gre za to, da bi posnemali metode in nesprejemljiva pravila življenja muslimanov, a zaradi njihove prisotnosti bomo morali bolj odkrito pokazati, kdo smo in kaj je v Evropi ustvarilo kultivirano družbo: judovsko krščanska tradicija. Zavest o tem naj nas torej prebudi, ogreje ter spodbudi, da se bomo samozavestno oglašali v radiju, pisali v časopis, odgovarjali na ankete, se podali na Otočec na »Srečanje kristjanov in vseh ljudi dobre volje«, molili za uspeh sinode ter izpolnjevali to, kar pravi Sveto pismo:« Vselej bodite vsakemu pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem«. Čas je za prebujenost.