Zdravje se začne pri zemlji
Slovenija Nataša Ličen
Trditev je izrekla ddr. Ana Vovk Korže z Inštituta za promocijo varstva okolja, ki ima sedež v Mariboru. Na Inštitutu so med drugim pripravili projekt Naučimo se postati samooskrbni, ki je odgovor na povečano zanimanje za samooskrbo tudi v Sloveniji in je namenjen izobraževanju različnih ciljnih skupin. V živo z neposredno izkušnjo pokažejo, kako lahko vsak, ki ima interes, postane vsaj delno samooskrben. Slovenija ima odlične pogoje za samooskrbo, tako po naravni poti kot zaradi zgodovinsko ugodnega zaledja, saj so naši predniki živeli od doma pridelane hrane. Cilj omenjenega projekta je tudi povezovanje ljudi z naravo in razvijanje znanja za lasten razvoj na temelju osebnih potencialov in zakonitosti delovanja narave. Samooskrbe se je treba učiti, sproti dopolnjevati znanje, na podlagi izkušenj in dobrih praks širiti svoje ugotovitve še na ostale. V tem se trudi tudi ddr. Ana Vovk Korže, ki smo jo srečali na letošnjem mednarodnem sejmu v Gornji Radgoni in posneli krajši pogovor.
Brez rodovitne zemlje nas ni
Ddr. Ana Vovk Korže: »Zemlja je tako kot ljudje. Počuti se v redu ali pa slabo. Če se ne pozanimamo, v kakšni kondiciji je, ali je zdrava ali ne, torej kakšne so v njej fizikalne in kemične lastnosti, se lahko zaman trudimo vzgojiti rastline. Pa tudi, če nam vseeno uspe in kljub slabi zemlje rastline vzklijejo, ostaja vprašanje, kakšna bo kakovost teh rastlin. Zato je temeljno sprotno preverjanje stanja pridelovalne zemlje. Morda se premalo zavedamo, da je zemlja neobnovljiv vir. Predolgo časa, sto let traja, da nastane centimeter zemlje. Vemo pa, da le centimeter zemlje ni dovolj za rast rastlin, potrebujemo je vsaj dvajset centimetrov, da lahko na njej kaj gojimo. Prav zato, ker zemlja nastaja zelo dolgo, mi pa živimo razmeroma kratek čas, je treba z zemljo ravnati spoštljivo, tudi ni vseeno, kaj dajemo na zemljo, kaj posadimo ali posejemo vanjo.«
Število ljudi, ki se ukvarja z vrtnarjenjem se veča iz leta v leto
»Statistika je presenečena, da je v tako kratkem času tako veliko število ljudi vseh generacij navdušenih nad vrtnarjenjem. Na balkonu, na okenskih policah, vsepovsod ljudje gojijo rastline. Zato ne zdrži izgovor, da ne moremo biti vsaj delno samo-oskrbni. Motivacija, da pridelamo nekaj sami, je danes velika, deloma tudi zaradi nezaupanja do globalnih sistemov, do hrane iz velikih verig, dolgega transporta, nujne uporabe kemikalij, da hrana sploh zdrži do trenutka, ko pride v roke uporabnikov. Relativno enostavno je preveriti, kakšno zemljo imamo in temu primerno poiskati prave poljščine, zato je vredno vsaj poizkusiti.«
Vse več ljudi ugotavlja, da so materialne dobrine prelahko dosegljive
»Pri samooskrbi, pri vrtnarjenju ne gre samo za končno količino pridelka. Če bi gledali po cenovni kategoriji, je ekonomsko morda še dražje. Tu so prisotne globlje dimenzije. Gre tudi za dodatni občutek, da nekaj narediš sam, veš kako in kaj si pridelal, več kaj daješ v usta, tu je tudi pomemben medgeneracijski vidik sodelovanja pri delu, menjavi semenj. To je življenje, ki ga čutimo znotraj rastlin in zemlje, daje nam pogum in zavedanje po neodvisnosti. Daje nam svetlost življenja, da lahko in da tudi zmoremo kaj narediti sami. Ker žal so nas veliki sistemi naredili takšne, da nič več ne znamo. Vse samo kupujemo.«
