Knjiga je nenadomestljiva

| 16.09.2015, 12:38 Mateja Feltrin Novljan

V prijetni dnevni sobi, ki ima dušo in govori sama po sebi, je nastala oddaja Naš gost, v kateri smo predstavili Ano Florjančič iz Škofje Loke. Ločani jo dobro poznajo, predvsem če so radi zahajali v knjižnico. Dobršen del svojega poklicnega življenja preživela v knjižnici Ivana Tavčarja v Škofji Loki, a tudi potem, ko se je upokojila, je vez s knjigami, ki so poleg moža in družine njena velika ljubezen, obdržala. O knjigah, knjižnicah, bralcih in družini, ki je zelo aktivna v župniji Stara Loka, smo se pogovarjali.

Ana Florjančič je s knjigo pravzaprav rasla. Še danes se spominja, kako je že v predšolski dobi skupaj s starejšo sestro zahajala v knjižnico v Vipavo: „Tudi v osnovni šoli sem rada obiskovala knjižnico, čeprav so bile bolj skromne in jih ne moremo primerjati z današnjimi. Ko sem prišla na učiteljišče, sem tam imela srečo, da sem zašla v mestno knjižnico Tolmin, ki je bila bogata in lepo urejena in imela je čudovito knjižničarko, ki se sedaj živi, stara je krepko čez 80 let. Ona mi je privzgojila ljubezen do knjig in knjižnice. Videla je mojo pripravljenost in zanimanje. Povabila me je, da sem ji občasno pomagala pri opremi knjig. Če sem le mogla, sem šla tja in se tega dela tako privadila, da so me še profesorji prosili, da sem potem uredila njihovo knjižnico na učiteljišču in občasno sposojala knjige.“

A vendarle se je v začetku šestdesetih let preteklega stoletja Ana Florjančič znašla pred pomembni vprašanjem, kako in kam naprej. Vprašala se je, ali bo sploh lahko poučevala, saj so jo opozorili, da Cerkev in vera ne gresta skupaj z učiteljiščem in tem svetovnim nazorom. Prijazna knjižničarka jo je opozorila na novo smer, ki so jo odpirali na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in tako je postala prva generacija, ki je tam končala študij knjižničarstva.

Nepogrešljiv del knjižnice je sedaj tudi računalnik, a Ana Florjančič pravi: „Prinesel je veliko dobrega in poenostavil poslovanje, hkrati tudi marsikaj slabega. V študiji profesorja bibliotekarja sem prebrala nekaj, kar drži: knjižničarji danes v glavnem buljijo v ekrane, ne pa v bralca. Dejansko nimajo več stikajo z njim. Ti moraš bralca pogledati v oči, z njim vzpostaviti stik in po pogovoru mu lahko svetuješ. Danes tega časa na žalost ni več.“

Knjig je vedno več, žal tudi takih, ki bralcu ne pridejo do srca, pravi Ana: „Tukaj se bo moralo nekaj zgoditi, morali bi obstajati selekcija. Vsak piše pesmi, ogromno pesniških zbirk izide, ampak kdo jih sploh bere? Če ti stvari ne poznaš od blizu, ti ne bo nič pomenila. Srečujemo tudi tisoče ljudi, poznamo pa jih par, s katerimi vzpostavimo stik in isto je s knjigo. Knjiga ni karkoli, ni neka skodelica, vaza, ampak v sebi nosi osebnost nekega človeka, njegovega življenja, doživljanja. Zato je knjiga nenadomestljiva, nobena stvar je ne more nadomestiti.“

Ko se je Ana Florjančič upokojila, je ostala zvesta knjigam in svojemu poslanstvu. Pomagala je urediti kapucinsko knjižnico v Škofji Loki, sedaj pa je duša in gonilna sila starološke župnijske knjižnice, ki že od leta 2006 domuje v kletnih prostorih vrtca ob farni cerkvi sv. Jurija. Tam jo boste našli v sobi, ki zaradi obilice knjig poka po šivih, zato je želja, da bi našli nove in večje prostore, vedno močnejša. Vzemite si čas in knjižnico obiščite, že zato, ker si bo tudi gospa Ana vzela čas, vas pogledala v oči in svetovala.