Pri Celjski Mohorjevi družbi dolgoletni dnevniški zapisi škofa Jegliča
Slovenija
Pri Celjski Mohorjevi družbi so poskrbeli za znanstvenokritično izdajo Jegličevega dnevnika, monumentalen dokument z dnevniškimi zapisi ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča iz časa njegovega opravljanja škofovske službe, med letoma 1899 in 1930. Knjiga s skoraj 2400 rokopisnimi stranmi ponuja vpogled v njegovo življenje in tedanjo družbo.
Spremni zapis k dnevniku je prispeval ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, ki je ob predstavitvi dela povedal, da je pri prebiranju zapisov razbral Jegličevo globoko vero v Boga, presenetila pa sta ga tudi njegova neizmerna poštenost in iskrenost do drugih in sebe. "Sebe in druge je meril z enakimi vatli," je poudaril Zore, ki je prepričan da bo dnevnik pomembno pripomogel k razumevanju prve polovice 20. stoletja kot tudi današnjega časa.
Dnevnik, ki obsega 13 zvezkov, so pripravili v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Po besedah vodje nadškofijskega arhiva Franceta Dolinarja je bil Jeglič ena najbolj markantnih osebnosti svojega časa. Bil je pronicljiv politik in siva eminenca slovenske ljudske stranke, ki je podpirala Majniško deklaracijo.
Pomembno je bilo tudi njegovo prizadevanje za prvo slovensko gimnazijo, v kateri so vse jezike poučevali v izključno slovenskem jeziku, cerkveni zgodovinarji pa med drugim izpostavljajo njegov opus. Slednjemu so, kot je povedal Dolinar, največjo reklamo naredili njegovi nasprotniki s klišejskimi in včasih celo pritlehnimi izjavami. Celoten dnevnik tako odstira še zadnje tančice Jegličevega življenja in delovanja, ki ga, kot meni Dolinar, marsikdo ni zmogel ali hotel razumeti, saj je bil najverjetneje preveč osupel nad škofovo iskrenostjo.
Avtorja kritičnega prepisa dnevnika in opomb sta Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar. Po njenih besedah je Jeglič pisal dnevnik sproti, kadar je imel stisko s časom pa je dogodke popisal za nazaj. Ob branju dnevnika se bralec sreča z množico krajev ( več kot 1300) in z 3000 osebami. Skozi vsa leta lahko bralec sledi vizitacijam župnij, kjer je popisal versko, socialno in politično stanje. Njegov dan se je običajno začel že ob 4. uri zjutraj s spovedovanjem in končal po vseh obveznostih ob 1. uri ponoči prav tako s spovedovanjem, je kot zanimivost omenila Čipić Reharjeva.
Dnevnik je Jegliču služil kot rokovnik, ki mu je pomagal pri načrtovanju pastoralnega delovanja, najpomembnejši razlog zanj pa je bila po Otrinovih besedah njegova osamljenost, kar v dnevniku zapiše tudi sam: "Sam sebi se zdim zapuščen. Nimam ga človeka za svetovanje," zato je bil dnevnik njegov sogovornik in zid objokovanja. V dnevniku pa se niso ohranili vsi zaupni podatki, saj je nekatere stvari izbrisal, kar je zapisal tudi v pismu papežu Piju XI.
