Konferenca o svetopisemskih temeljih za medverski dialog

Svet | 17.08.2015, 10:45 Marjana Debevec

Na univerzi v Kristiansandu na obalnem jugu Norveške je bil pretekli teden znanstven simpozij o svetopisemskih perspektivah medreligijskih odnosov. Predavali so strokovnjaki za Sveto pismo iz Danske, Kanade, Nemčije, Nizozemske, Norveške, Slovenije, Švedske, Velike Britanije in Združenih držav Amerike. Iz Slovenije je bil povabljen podpredsednik SAZU, dr. Jože Krašovec, ki je bil med vsemi tudi edini katoliški biblicist.

Predavanja so zajemala različne vidike medreligijskih odnosov, kot se kažejo v Svetem pismu Stare in Nove zaveze. Izrael je bil vsestransko vpet v kulturni in religijski svet antike in je bil izpostavljen kulturnim in religijskim vplivom iz vseh antičnih kultur. Zato je pomembno vprašanje, kaj je v Svetem pismu skupnega glede na okoliške kulture in religije in kje se kažejo posebnosti razodetja, ki je zabeleženo v Svetem pismu. Nekaj predavanj se je dotikalo medreligijskih odnosov v novejših kulturnih in religijskih konstelacijah.

Predavanje dr. Jožeta Krašovca je bilo edino osredotočeno na najzahtevnejša vprašanja novejših poskusov zbliževanja teoloških pozicij Katoliške in protestantskih cerkva v razlaganju vloge in pomena razmerja med besedo Svetega pisma in zakramenti ter poskusov preseganja nekdanjih kontroverz v razumevanju »opravičenja po veri« v katoliški in protestantski teologiji in oznanjevanju.

Eden redkih teologov, ki je izrecno obravnaval pomen simbolov za razumevanje odnosa med besedo in zakramenti, je bil Karl Rahner. Rahner se tega kompleksnega vprašanja dotika iz različnih vidikov, a najbolj učinkovito in slikovito s svojo »ontologijo« simbola, ki jo je razvil v spisu »Teologija simbola«. Karl Rahner preseže protestantsko »metaforično« razlago Jezusove navzočnosti v evharistiji z značilno katoliško razlago »realne« navzočnosti ravno z »ontologijo« simbola. Simbol v temeljnih razmerjih med Bogom in človekom ne označuje samo nekega trenutnega stanja Božje navzočnosti. V evharistiji se zunanja historična razsežnost Božjega razodetja človeku in notranja milost Božje besede zlijeta v eno samo Božjo besedo, ki pomeni dejansko Božjo navzočnost med nami.

»Ontologija« simbola pa ne pomaga dovolj, ko gre za zelo kontroverzno vprašanje »opravičenja po veri«, ki je osrednji del Pavlove teologije, najbolj izčrpno prikazan v njegovem Pismu Rimljanom. Z reformacijo se je pojavil izraz »opravičenje po veri« s poudarkom »samo po veri« (sola fide). V čem je problem v poudarku »samo poveri«? Razlog razhajanja med katoliško in protestantsko smerjo je v protestantski razlagi tega poudarka, ker je ravno iz razlage razvidna njihova teza, da je za opravičenje dovolj človekovo dejanje vere. Katoliški nauk in teološka razlaga pomena vere za opravičenje pa dejanje vere razume širše: zadostni pogoj za opravičenje ni samo načelno dejanje vere, temveč tudi volja po življenju po navdihu upanja in ljubezni. Po nerazumljivi logiki protestanti v tako široki razlagi vere vidijo past, da bi upanje in ljubezen razumeli kot človekovo »zaslugo« za opravičenje, kar bi pomenilo domnevo, da se človek ne odreši »samo po milosti« (sola gratia), temveč tudi na temelju nekega človekovega doprinosa, torej zasluge.

Ker je ta dilema preveč umetna, jo je bilo mogoče do neke mere premostiti z »Deklaracijo o doktrini opravičenja«, ki sta jo pripravila in leta 1999 sprejela Papeški svet za spodbujanje krščanske edinosti in Luteranska svetovna federacija. Namen deklaracije je »pokazati, da sta zdaj na temelju medsebojnega dialoga podpisnika Luteranskih cerkva in Rimsko katoliške Cerkve sposobna artikulirati skupno razumevanje našega opravičenja po Božji milosti po veri v Kristusa. Ne pokriva vsega, kar ena in druga Cerkev učita o opravičenju. Obsega soglasje o temeljnih resnicah doktrine opravičenja in kaže, da preostale razlike v razlagi niso več razlog za doktrinalne obsodbe« (člen 5).

Strokovna literatura protestantskih in katoliških strokovnjakov Svetega pisma opozarjajo, da kontroverze na teološki ravni večinoma nimajo razloga v nejasnosti svetopisemskih besedil, temveč v človekovi težnji po subjektivizmu, ki je najkrajša pot do fundamentalizma. Znani protestantski strokovnjak za Sveto pismo, James Barr, ki je bil profesor na Teološki fakulteti Univerze v Oxfordu, v svoji knjigi »Fundamentalizem« kritizira ravno značilne protestantske oblike fundamentalizma, ki nimajo osnove v Svetem pismu.