Jaklič o arbitražnem sporazumu in begunski krizi
Slovenija
V petkovi oddaji „Spoznanje več, predsodek manj“ je bil naš gost predavatelj na Harvardu ddr. Klemen Jaklič. Z njim smo se ustavili pri zadnjih dogodkih povezanih z arbitražnim sodiščem in uhajanjem informacij, zanimal pa nas je tudi njegov pogled na vse večjo begunsko krizo.
Jaklič je uvodoma spomnil, da se stranke v postopku med seboj lahko pogovarjajo, to je celo zaželeno, saj ni izključeno, da lahko še pred končno odločitvijo arbitražnega sodišča najdejo sporazum. A v primeru Sekolec-Drenik gre za nekaj povsem drugega: „V tem primeru ne gre za pogovor med strankama, ampak med eno od strank in enim od sodnikov, kar je problematično. Tukaj ne gre več za stranko, ampak za neodvisnega sodnika, in takšnih pogovorov ne bi smelo biti, razen v sklopu postopka, torej na obravnavi in zaslišanjih, ne pa zunaj tega. Tudi predstavnik, ki ga predlaga nacionalna država, je zavezan k temeljnemu postulatu nepristranskega sojenja, tako da teh stikov seveda ne sme biti. To je temelj prava, tudi mednarodnega, kajti nepošten postopek sploh ni pravni postopek, ampak je kar nekaj. To nima elementov pravnosti.“
Nadaljeval je, da je bilo v tem primeru zamajano zaupanje v pravo, predvsem pa v nepristranskost. Gre za večji problem, kot sprva zgleda, je dejal in dodal, da se pravni problem v tem hipu razteza predvsem na personalno sestavo sodišča. „Oba sta odstopila, kar je bilo seveda pravilno. Ampak nisem popolnoma prepričan, da sta s tem rešila ta problem. Predvsem zaradi vsebine, ki kaže na to, da je prišlo do poskusov vplivanja tudi na ostale člane sodišča. Zaradi tega hrvaška stran trdi, da je prišlo do okuženosti vse personalne sestave tega sodišča. Morda ne samega sporazuma, čeprav smo slišali tudi to.“
Zdaj je po besedah Jakliča na potezi Hrvaška. Upa, da ta od sporazuma ne bo odstopila, tudi zato, ker je Slovenija prav zaradi njega Hrvaški dovolila vstop v Evropsko unijo. „Nestrpno čakam nadaljnje korake Hrvaške, ker me zanima, kakšno smer bodo ubrali. Po eni strani razumem njihovo skrb, po drugi strani pa tudi njim ni v interesu, da bi razveljavljali ta sporazum, še posebej zato, ker je problem v personalni sestavi enega, več ali vseh sodnikov.“
Jaklič poudarja, da je personalna sestava le eden od elementov arbitraže. O ostalih elementih arbitražnega sporazuma ne ena in ne druga stran nimata težav. Prav zato bi bilo kar tako zavreči sporazum škoda tako za Slovenijo kot tudi za Hrvaško. V zvezi z novim arbitrom je dejal, da so po osmem členu ustave mednarodne pogodbe nad zakoni nacionalnih držav, zato lahko Slovenija tega imenuje tako, kot določa sporazum, v 15 dneh. Prepričan je, da tudi ob spremembi članov sodišča, rezultat arbitraže ne bo drugačen. „To se pravi dve tretjini oziroma vsaj večji del piranskega zaliva gre Sloveniji. Drugo vprašanje pa je iskanje tistega znamenitega stika z mednarodnimi vodami in kakšen naj bo ta stik. Ali je to teritorialni stik, da so te vode slovensko lastništvo vse do točke T5, to verjetno po mojem osebnem prepričanju ni verjeten scenerij. Potem gre za idejo, da bi mednarodne vode razširili višje, vse do slovenske razmejitvene točke, kar je mnogo višje od točke T5, kjer so danes mednarodne vode.“
V tem primeru gre po Jakličevih besedah za zelo radikalno rešitev, ki bi bila v prid Slovenije, Hrvaška pa bi izgubila del svojih teritorialnih voda. Omenil je še tretjo, nekoliko liberalnejšo možnost: „Tretja možnost je, da to ostane v samem teritorialnem lastništvu Hrvaške, režim v tem pasu, ki še niso mednarodne vode, pa je skoraj tak kot v mednarodnih vodah.“
Jaklič upa, da bosta obe strani našli skupni jezik in to vprašanje končno tudi rešili. V drugem delu oddaje smo sogovornika vprašali tudi o tako imenovani begunski krizi. Meni, da se unija tega vprašanja loteva na napačen način, saj bi morali tisti, ki porabijo in uničijo več predvsem naravnih dobrin, prispevati več kot ostali. Opozoril je tudi, da bi do beguncev unija morala pristopiti bolj sistematično. „Evropa trenutno še ni uspešna na tem področju, tudi zato, ker se ne osredotoča na izobraževanje teh ljudi.“
Jaklič meni, da barva kože ali verska pripadnost nista prava kriterija za ustvarjanje podobe o ljudeh. Meni, da je lahko tudi nekdo iz tretjega sveta prav tako sposoben, ko je nekdo pri nas.
POSNETEK ODDAJE
