4. dan: Počitnikarji med Neretvo in Boko Kotorsko
Slovenija | 27.06.2015, 23:35
Bosno in Hercegovino na obali težko prepoznaš, morda še najlažje po konvertibilnih markah. Zato jo je potrebno odkrivati drugje. Del, ki ga prečka Jadranska magistrala, smo že spoznali. Zdaj so na vrsti drugi deli meje. Skupina, ki se mudi na Neretvi, bo najbližja utripu te dežele. Počitnikarji na poti v Boko Kotorsko pa opazujejo njen zunanji rob. Sicer pa smo to deželo odkrivali že ob nedavnem obisku papeža Frančiška v Sarajevu. V prihodnjih dneh pa jo bomo še bolj začutili, tako kot smo včeraj Dubrovnik.
Radijska razglednica za 27. junij, Bosna in Hercegovina
Bosna in Hercegovina, ki gosti naše radijske počitnice, je bila ob nedavnem obisku papeža Frančiška v Sarajevu deležna precejšnje pozornosti svetovne javnosti. Je ena od držav, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije in je le malo manjša od Hrvaške. Neum se nahaja na območju deset kilometrov širokega dostopa do Jadranskega morja in spada pod Hercegovino. Dežela je precej gorata, nižji ravninski predeli so le na severu v porečju Save ter v spodnjem toku Bosne in Drine, ki se izlivata vanjo, na jugu pa ob reki Neretvi s širokim deltastim izlivom v morje.
In minil je še en dan ...
Sobotni večer smo preživljali po skupinicah in obnavljali doživetja dneva. Nekateri so odšli na zajtrk že ob šesti uri zjutraj, saj je Črna gora z Boko Kotorsko precej daleč. Tudi na obali je bilo živahno, saj marsikdo dan začne z jutranjim sprehodom. Pogumni tudi zaplavajo in nekateri kar precej daleč. Aleš, Jure in Urša so preplavali Neumski kanal in pozneje razvozlali nekaj neznank. Nasproti našega hotela je v polotok Klek izkopan rov, ki se nadaljuje tudi na drugi strani Pelješkege zaliva pod najdaljšim polotokom v Dalmaciji. Zdaj ga uporabljajo za odvod kanalizacije v odprto morje, a nehote pomisliš da je včasih služil vojaškim namenom. Pri tunelu, ki ga vidimo z balkonov hotela, so zdaj postavljena manjša školjčišča z ribogojnico.
Po zajtrku smo imeli sveto mašo, tokrat v čast sv. Emi Krški. Nadškof Uran je po evangeliju opisal njeno življenje in povedal, zakaj si je zaslužila naziv sveta. Po njegovih besedah je prav, da poznamo svojo zgodovino in duhovno veličino naroda. Sv. Ema je imela odprto srce in roke za uboge. Po smrti moža in sinov je velik del svojega imetja namenila njim ter zidavo cerkva in samostanov. Nadškof je ob tem dodal, da mora vsaka generacija na novo odkriti vero, jo poglobiti in utrditi. Le tako lahko zapusti določen pečat v zgodovini naroda.
Dan smo nadaljevali na plaži, ki je sredi dneva postala plesišče. Miha in Jan sta s frajtonarico in klavirsko harmoniko ogrela marsikoga, da se je moral pozneje ohladiti s skokom v morje ali pivom, nekateri pa z obojim. Pri večerji in po njej pa smo poslušali, kaj vse so doživeli počitnikarji, ki so obiskali Boko Kotorsko ali Neretvo. Prvi so praktično preživeli dan na ladji. Vkrcali so se v Hercegnovem, kjer je bil doma sv. Leopold Mandić. Plovba po enem od najlepših zalivov v Jadranskem morju, v sončnem dnevu in s pogledom na Lovčen, bo večini ostala nepozabna. Za mnoge je bilo srečanje z Boko Kotorsko pravo odkritje. Obzidano staro mestno jedro z ozkimi uličicami je za nekatere lepše od Dubrovnika. Tudi cene so bolj sprejemljive za naše žepe. V mestu vsaj na videz živijo pravoslavni, a tudi katoličanov ne manjka. Dokaz temu, da se ta del Črne gore prebuja za turiste, so pogosti obiski velikih križark v mestnem pristanišču. Počitnikarji so se ustavili tudi na majhnem, umetno nasutem otočku Gospa od Škrpjela (Marija na čereh). Na njem stoji cerkvica Marije, zaščitnice mornarjev ki so živeli Boki Kotorski ali le prihajali v to pristanišče.
Naši počitnikarji smo imeli na ladji tudi ribji piknik z vsem kar spada zraven. Čeprav utrujeni od dolge poti, so polni čudovitih doživetij ob prihodu navdušeno pripovedovali, kako je bilo. Več o doživetjih počitnikarjev na Neretvi pa jutri.
