Domačija Lušina – kjer se pletejo najlepše vezi med ljudmi in konji

Kmetijstvo | 15.05.2015, 22:33

Ste si že kdaj zaželeli, da bi bili končno na konju? Z Marjanom sva se tokrat odločila, da bova – pa ne v prenesenem pomenu, ampak dobesednem. A ugotovila sva, da ni tako enostavno, kot se sliši. Pot do tega, da lahko rečeš, da si končno na konju, je vedno naporna in vse prej kot ravna – pa naj bo mišljeno v dobesednem ali prenesem pomenu.

V Petkovem zabavnem večeru sva se odpravila na Domačijo Lušina, ki je na Gostečah pri Škofji Loki. Že pred prihodom sva občudovala konje na paši, ob srečanju s temi plemenitimi živalmi in po pogovoru z Agato Lušina Struna, njenim očetom Francijem Lušino in Blažem Mejačem pa spoznala, koliko modrosti je potrebne, da se vzpostavi živa in pristna vez med človekom in živaljo.

Klepet o konjih pokaže neverjetno podobnost z ljudmi, predvsem pa je to žival, ki izredno pomirja, pravi Agata: »Ko greš od konja, si dejansko pomirjen.« Čeprav je konj mogočna žival, ki koga ustraši s svojo velikostjo, je v resnici plah: »Pri konju je plašnost izrazita. Nikoli se ne bo branil, ampak bo pobegnil,« poudari Franci, ki je konje spoznal v otroštvu kot vprežne živali, rad se je usedel na zapravljivčka ali v kočijo in še koga popeljal: »Konj se pri dveh letih začne socializirati. Če takrat veš, kaj boš s tem konjem, kaj boš iz njega naredil, ga začneš učiti. Konju je nekaj dano, sama pasma je pomembna, veliko pa ga je treba priučiti. To je tako kot pri ljudeh, ki imamo različne darove.« Tudi zato so del travnika spremenili v manežo, kjer potekajo ure jahanja in tam pripravljajo konje za to, da zmorejo v naravno in na cesto, saj je tam veliko možnosti, da bi se splašili.

Poleg domačih je vrelec dobrih idej tudi Blaž Mejač, ki je trener v šoli jahanja, kjer se otroci in odrasli naučijo tistega, kar mora pravi jahač znati: »Vse otroke in starejše pripravimo tako, kot da bodo nekoč imeli svojega konja, ki ga bodo čistili, jahali in skrbeli tudi za prehrano.« Začenjajo že z najmlajšimi, ki se spoznajo s poniji in osličkom, saj do deveta ali desetega leta otrok še ni dovolj zrel za to, da bi postal jahač. Jahanja se lahko nauči vsak, leta niso ovira, pravi Blaž, če je športnik, mu gre hitreje in lažje. Na domačiji pa lahko otroci praznujejo tudi svoj rojstni dan in spoznajo lepoto vezi, ki jo zmoreta ustvariti človek in živali.

Tudi konji živijo svoje ljubezni

Sprehod po domačiji človeka, ki je vajen dneve preživljati v zaprtih prostorih, ob računalnikih, neverjetno sprosti: v okolici pomladni orkester ptic, sem ter tja se oglasi ovčka, poniji se mirno in tiho pasejo, zajčki so na varnem v velikem zajčniku, tam nekje sta še dva psička, ki ju ni mogoče preslišati ... Živali se med seboj sporazumevajo na svoj način in tudi konji živijo svoje ljubezni. Dim je neizmerno zaljubljen v Bajadero: »Z možem imava vsak svojega konja, Bajadera je moja, Dim njegov in na začetku se nama je zdelo sila romantično, da sta tudi najina konja tako lepo povezana. A zdaj vidimo, koliko problemov prav s tem povzročata,« z nasmehom pove Agata in predstavi tudi novo pridobitev, kobilo, ki je v času parjenja in zato s svojim vonjem vsake toliko časa povzroči, da se konji drug za drugim oglašajo in nase opozarjajo s rezgetanjem, ki je neke vrste dvorjenje.

Konja je treba razumeti, ga spremljati in se ves čas izobraževati. Zato bodo 30. in 31. maja 2015 pripravili tečaj za vse jahače. Obiskala jih bo svetovno znana Angelika Schneider, ki jim bo svetovala, kako razumeti konja in kaj lahko jahač popravi v odnosu do njega.

Le s trdim delom in odrekanjem je domačija preživela

Domačija Lušina je na Gostečah že več kot sto let, niso ji prizanesla povojna leta, saj so Francijevega očeta zaprli, domačijo pa oropali, izpraznili. A ljubezen do domačije je bila močnejša in zato se je oče iz zapora vrnil v rodni kraj, se poročil in skupaj z ženo, Francijevo mamo, ki zdaj s ponosom opazuje, kako domačija živi naprej, uspela. »S pridnostjo in velikim odrekanjem smo postavili domačijo na noge. Oče je delal in videl, da dela samo za davke, zato je poiskal še zaposlitev, da smo lahko preživeli,« se spominja Franci. Kmalu je prevzel kmetijo v upravljanje, kot sam pravi, saj to jemlje kot poslanstvo. Vedno je bil na kmetiji tudi konj, a ko so se pojavili traktorji, ga v resnici ne bi potrebovali več. A ta plemenita žival je ostala in Franci je ljubezen prenesel tudi na tri hčere, Agata pa je sedaj prevzela domačijo v »upravljanje« in jo na stežaj odprla vsem ljubiteljem konj in drugih domačih živali.